Kultura> Kinobar

Maraton mladega grškega filma
Petek, 18. 11. 2011

avtor/ica: TisaV

V obdobju, ko mediji besedno zvezo »grški scenarij« uporabljajo z izrazito negativno konotacijo, je sveža podoba Grčije in njenih mnogoterih scenarijev, ki jih prinaša Liffova sekcija »Mladega grškega filma«, več kot dobrodošla. Grčija namreč ni zgolj in samo prostor globoke finančne krize, temveč je trenutno tudi prostor najmočnejše filmske erupcije.

V obdobju, ko mediji besedno zvezo »grški scenarij« uporabljajo z izrazito negativno konotacijo, je sveža podoba Grčije in njenih mnogoterih scenarijev, ki jih prinaša Liffova sekcija »Mladega grškega filma«, več kot dobrodošla. Grčija namreč ni zgolj in samo prostor globoke finančne krize, temveč je trenutno tudi prostor najmočnejše filmske erupcije. Kot pravi selektor 22. Liffa Simon Popek:









Na prvi pogled se zdi, da nekonvencionalno filmsko produkcijo mladih grških avtorjev med seboj druži bolj malo, saj so si izrazne oblike, kulturni vplivi in teme, ki se jih režiserji lotevajo, med seboj zelo različni. Tudi pri posameznih filmih gre za žanrske hibride, ki se izmikajo kategorizaciji. Kljub temu pa je nemogoče spregledati dejstvo, da prav vsak izmed predvajanih filmov predstavlja svojevrsten komentar na ekonomsko in politično krizo, v katero je zašla sodobna Grčija.

Kot pravi Popek, je znotraj mladega grškega filma mogoče zaznati dve struji:









Tsangarijeva je na letošnjem Liffu predstavljena z dvema izjemnima deloma, s svojim prvencem »Sposojeni spomini« iz leta 2000 in z lanskoletnim celovečercem »Attenberg«. Če je avtorica s »Sposojenimi spomini« na platno ujela nekaj tako edinstvenega, da je zadevo pravzaprav težko primerjati s čimerkoli že videnim, nas »Attenberg« deloma spominja na lanskoletnega prejemnika Vodomca, Lanthimosov »Podočnik«.

Režiserka je v »Attenbergu« predočila krhkost odraščajočega bitja, ki svoj pogled na svet vzpostavlja v območju brutalnega trka med avtomatiziranostjo industrijskega in demetrminiranostjo naravnega. Minevanje, poslavljanje in odhajanje ter na drugi strani zorenje, vzpostavljanje in upiranje so presvetljeni s prispevki o vedenju goril slavne BBC-jeve oddaje Davida Attenborougha.

Prvinskost na ravni telesnosti in dialogov ter hkratna emocionalna kompleksnost filmskih likov »Attenberg« uvrščajo med najboljše, kar je ponudil letošnji Liffe. »Attenberg« je pravzaprav lep, žalosten in globok kot življenje samo, zato ni naključje, da se oklepa prav biologističnega determinizma.

Tudi Yorgos Lanthimos je v sekciji predstavljen s svojim prvencem »Kinetta« iz leta 2005 in svojim letošnjim celovečercem »Alpe«. Režiser, ki smo ga lansko leto na Liffu spoznali z že omenjenim celovečercem »Podočnik«, se tako v »Kinetti« kot v »Alpah« ukvarja s simuliranjem resničnosti.

Lanthimosovi liki so namreč v svojih življenjskih vlogah tako obupani in zdolgočaseni, da prek fiktivnih scenarijev oziroma prek vstopanja na mesta drugih umrlih posameznikov ustvarjajo življenjsko realnost, ki je zanimivejša ali pa vsaj nekoliko znosnejša. Prav zato se meja med realnim in simuliranim vztrajno briše, oklepanje vlog pa pomeni nujen pogoj njihovega preživetja.

O drugi struji mladega grškega filma oziroma o njenem značilnem predstavniku je Popek povedal:









Medtem ko se Lanthimos in Tsangarijeva izmikata priznanju, da gre v njunih filmih za kritiko avtoritarne države, pa Economides odkrito priznava, da se njegovi filmi napajajo prav v moralnih težavah sodobne grške družbe. Economides je v letošnji sekciji predstavljen s prvencem »Sod smodnika« iz leta 2002 in lanskoletnim celovečercem »Zahrbtnež«.

Obe avtorjevi deli prežemajo občutki, da se je sesula država, da je propadla ekonomija in da se je patriarhalna avtoriteta za vse večne čase poslovila iz mikrokozmosa družine. Razsutje klasične družine in erozija družbenih vrednot sta v posameznih filmih predstavljena iz različnih gledišč.

Če v »Sodu smodnika« oče Dimitris zaradi nespoštljivosti preostalih družinskih članov doživi živčni zlom, se Nikos v »Zahrbtnežu« odloči, da si bo vzel zase vse, tudi tisto, kar mu ne pripada in kar bi obstoječa patriarhalna avtoriteta sicer postavila izven območja dovoljenega.

Podoben razkroj vrednot z dodatkom brezperspektivnosti, ki jo je prineslo leto 2011, v svojem odličnem celovečercu »Zapravljena mladost« iz 2011 raziskuje režiserski dvojček Argyris Papadimitropoulos in Jan Vogel. V dokumentarističnem slogu posnet portret grške urbane družbe izpostavlja mrtvilo, ki ga je ekonomska kriza prinesla tako brezposelni mladini kot zaposleni starejši generaciji.

Turobno, brezizhodno in hektično situacijo sodobne Grčije, ki so jo na filmski trak zapisali prej omejeni mojstri filmskih podob, na glavo postavi celovečerec Panosa H. Koutrasa »Strella« iz leta 2009 s pomenljivim mednarodnim naslovom »A Woman's Way«. Film, ki se tematsko napaja v antični tragediji in bi se moral v skladu z Ojdipovo usodo za vse protagoniste zaključiti izjemno slabo, je v resnici skrajno optimističen film.

Potem ko se je Grčija na vseh nivojih sesula sama vase, se »Strella« namreč vrača h koreninam in skozi optiko subvertiranega tragičnega scenarija pripoveduje o lepšem svetu, ki vznika na družbeni margini. Izhod iz nemogoče situacije se ponuja v delu družbenega telesa, ki je preveč bizaren in samosvoj, da bi ga erozija vrednot sploh lahko dosegla.

Svet atenskih transvestitov in transseksualcev, sicer do zadnje pore zapolnjen z botoksom in silikonom, je čistejši in pristnejši od kvazi idealne klasične družinske celice. Mednarodni naslov »A Woman's Way« nas napotuje na misel, da je tako popoln zato, ker ga obvladuje harmonija ženskega principa.

Nam želi Koutras torej povedati, da po zlomu patriarhalne figure in moškega principa, po sesuti ekonomiji in po razkritju požrešnosti političnih elit izhod iz opustošene Grčije ponuja mehkejši princip? Takšen, ki omogoča vzpostavitev novih identitet in ki lepoto življenja išče v sprejemanju drugačnosti? Morda je prav Koutrasova »Strella« prerokinja tega, kar se bo dvignilo iz pepela razsute Grčije?

Grški maraton je tekla Tisa V.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29743