KOMENTAR O ZASEDBI FILOZOFSKE FAKULTETE Petek, 25. 11. 2011 avtor/ica: JernejaB
"Stranke ven! Stranke ven! Stranke ven!"
Aforizem Renéja Chara pravi: »Naša dediščina nam je bila zapuščena brez oporoke.« Char je zapisal aforizem, ko je opisoval izkušnjo aktivistov résistance po koncu druge svetovne vojne. Prostor svobode, ki so ga aktivisti upora med vojno vzpostavili kot svojevrsten javni prostor, se je kmalu po koncu vojne izjalovil v nekaj drugega. Nadomestila ga je razdelitev nekdanjih soborcev v številne klike ter jih potegnila v brezmejne razprave in papirnate vojne. Tako so »izgubili svoj zaklad«, pravi Char. Hannah Arendt pa ob tem pripominja, da vsa zgodovina revolucij deli podobno usodo.
Ključno za izgubo tovrstnega zaklada je namreč predvsem to, da gre za posebno »dediščino«, ki je bila zapuščena »brez oporoke« - oporoke v smislu tradicije, ki »izbere in poimenuje, ki izroči in ohrani, ki pokaže, kje so zakladi in kaj je njihova vrednost«. Brez tovrstne oporoke za prihodnost pa zakladov sploh ni mogoče prepoznati, saj se izgubijo v na videz neskončnem toku dogajanja. Za njihovo izginotje tako niso krive zgodovinske okoliščine, temveč priče in akterji, ki svojo izkušnjo pozabijo, ker ni vzpostavljenih referenčnih okvirov, znotraj katerih je nekaj sploh mogoče ohraniti v spominu. Gre za to, da je treba zaklad poimenovati ali kot pravi Hannah Arendt: brez mišljenjske dovršitve po dejanju, brez artikulacije, dosežene s spominjanjem, ne ostane »nobena zgodba, ki bi jo lahko povedali«.
Na tem mestu pa končno vstopimo v konkreten kontekst, ki ga želimo navezati na do sedaj povedane misli. Pri zasedbi Filozofske fakultete, ki se je zgodila v sredo, moramo misliti vsaj dve stvari. Prvič, pri njeni osvoboditvi gre za svojevrstno ponovno pojavljanje zaklada, ki nam je bil zapuščen leta 1971, ko so študentje z nekaterimi podobnimi zahtevami zasedli Filozofsko fakulteto. Ena izmed ključnih zahtev, ki se je pojavljala leta 1971 in ki se pojavlja tudi danes, je zahteva po večji demokratizaciji študijskega procesa. Gre preprosto za zahtevo po večjem vplivu študentov na kurikulum.
Ta zahteva je ena izmed ključnih političnih zahtev, ki se reproducirajo skozi prakso zasedbe. Izrečeno pa nas vztrajno napeljuje k poskusu mišljenja tistega, kar se nam dozdeva kot najbolj ključno in česar ostali mediji množičnega poneumljanja, če uporabimo Kuzmanićev izraz, niso sposobni misliti. Gre za "par excellence" politično delovanje, ki se je zgodilo v prvem dnevu zasedbe. Konkretno mislimo na situacijo, ko sta se na pravkar vzniklem političnem mestu pojavila predsednik stranke SMS - Zeleni in njegov strankarski sopotnik. Problem ni v tem, da sta se prikazala na pravkar osvobojenem ozemlju, problem je v tem, da sta na prizorišče vstopila kot strankarski osebi, oblečena v predvolilne barve in s propagandnim materialom svoje stranke.
Tega nesprejemljivega dejanja aktivisti seveda niso pozdravili, temveč so ga pospremili z glasnim skandiranjem "Stranke ven!". Stavek »stranke ven« interpretiramo kot enega izmed ključnih momentov zasedbe, ki nosijo izjemno politično sporočilo. Gre za politično gesto »odjebite stranke«, ki ste v veliki meri zakuhale situacijo v kateri se je znašla Univerza in zaradi česar so aktivisti nenazadnje tudi zasedli Filozofsko fakulteto. S tem se je topično gledano pojavilo novo politično mesto, ki vsaj v simbolnem smislu obeta marsikaj. To je že zaklad, ki ga v sedanjem trenutku ne smemo spregledati, kaj šele, da bi ga v prihodnosti pozabili in ga ne poimenovali.
Zaklad zasedbe je iz osvobojene predavalnice na Filozofski fakulteti komentirala Jerneja Brumen.
*Prva dva odstavka komentarja v glavnem povzemata uvodni del članka Vlaste Jalušič z naslovom P. (T.) S.: Iskanje izbubljenega zaklada (objavljeno v Vojna in mir: refleksije dvajsetih let, ur. Vlasta Jalušič in Lev Kreft, Ljubljana: Mirovni Inštitut, 2011).