Gibanje Mi smo Univerza je prejšnji teden s širšo podporo študentske javnosti, gibanja 15o in univerzitetnih grupacij zasedlo prostore Filozofske fakultete z namenom odpiranja aktualnih vprašanj, ki pestijo položaj tako študentov kot profesorjev po prvih letih bolonjske reforme. Humanistične in družboslovne študijske smeri so se po tej znašle v neprijetnem položaju, saj se jim zaradi varčevalnih ukrepov vse bolj krčijo namenjena sredstva, po drugi strani pa se od njih pričakuje ustvarjanje novih študijskih programov, ki bodo bolje prilagojeni zahtevam tržnega gospodarstva. Po mnenju mnogih vpletenih se univerzitetni študij ne bi smel podrejati tržni logiki, saj je njegova vloga poleg izobraževanja kadrov tudi raziskovalna dejavnost, ki pa ni vselej oziroma vsaj ne bi smela biti nujno tržna. Poslušajmo, kaj o tem pove Cvetka Toth, profesorica na oddelku za filozofijo omenjene fakultete:



Prvi dnevi zasedbe so kljub temu sprožili precej antagonizma med različnimi študijskimi smermi na Filozofski fakulteti, kjer se izvajajo tako lingvistični kot humanistično-družboslovni študiji. Bolonjski proces naj bi prizadel kvaliteto izvajanja programa na vseh smereh. Pri tem naj bi bili prizadeti tudi lingvisti, katerih programi so bili tradicionalno naravnani izrazito humanistično, saj niso bili zgolj jezikovne šole, ampak so študente izobraževali tudi v kulturi in zgodovini posameznega jezika. Povedano enostavneje - so prej programi za prevajalce klasičnih tekstov kot za izvajalce simultanega prevajanja. Ta nota pa se z bolonjsko reformo vse bolj izgublja, kar je zajeto tudi v očitku, da bolonjska reforma niža kvaliteto študija.

Konkretni konflikti med zasedbo in jezikoslovci so se pojavili predvsem zaradi zasedbe učilnic, ki so v večinski uporabi jezikoslovnih smeri. Zasedbi se je očitalo, da moti študijski proces, zato se je v torek znašla v negotovem položaju. Nekateri člani senata Filozofske fakultete naj bi neuradno predlagali, da se jih odstrani celo s policijsko intervencijo. Kljub temu je v sredo na izredni seji senata potekal diplomatski in konstruktiven dialog, ki je veliko teh strahov razblinil, zasedba pa je dobila priložnost, da konflikte izravna s kompromisom, po katerem bi fakulteta zasedbenikom v večernih urah odstopila kletno predavalnico, kjer bi lahko potekale skupščine. Ta predlog je na omenjeni seji povzel dekan Filozofske fakultete Andrej Černe:



Zasedba te ponudbe na svoji skupščini v sredo ni sprejela, se pa je izrekla, da ne želi motiti študijskega procesa, zato je pripravljena zasedene prostore odstopiti, ko jih ne uporablja za svoje namene. Profesorja sociologije in idejnega pobudnika gibanja Mi smo Univerza Rastka Močnika smo vprašali, kako gleda na dogodke tega tedna:



Zasedbo so po tem prvem nasilnem dejanju še vedno stresali porodni krči organizacije in dilema, kdo vse naj ima mesto v okupaciji. Prve dni zasedbe so za širjenje svoje propagande izkoristile tudi new-agerske grupacije, del zasedbenikov in nekaj profesorjev pa so zmotili anarhisti, ki so s svojim domnevno neakademskim diskurzom v očeh prej omenjenih nezadovoljnežev zasedbi bolj škodili kot koristili. Težave zasedbi je povzročala tudi komunikacija z dekanom in mediji, saj je za svojo suvereno telo smatrala skupščino študentov, ki še ni ali pa morda sploh ne bo izvolila svojega predstavnika. Dekan Andrej Černe se tako ni mogel pogovarjati z odgovornim predstavnikom, do njega pa naj bi prihajali naključni ljudje z domnevno nerazumnimi zahtevami po fotokopirnem stroju in mikrovalovnih pečicah. Rastka Močnika smo zato vprašali, na kakšen način je zasedba organizirana:



Po kriznem začetku tedna je izčrpane zasedbenike v četrtek pozdravila še podpora oddelka za filozofijo, ki jim je na neuradnem sestanku študentov in profesorjev skorajda enoglasno potrdila podporo v vseh že zasedenih prostorih, sklenili pa so tudi, da se bodo kmalu sestali na uradnem sestanku, ki se bo končal tudi z uradnim sklepom. Po začetnih krčih in nejasnostih, ali zasedba lahko postane akademsko artikulirana, ji je del profesorjev izrekel podporo, saj je v javnosti začela odpirati vprašanja, ki se že dolgo šepetajo med zaposlenimi na Filozofski fakulteti. Prvo od teh je gotovo prostorska stiska, ki je prisotna že dalj časa, kljub temu pa se je še ni začelo reševati. Kako je debata o tem potekala v preteklosti, je pojasnil predstojnik oddelka za filozofijo Valentin Kalan:



Kot perečo problematiko se je izpostavilo tudi financiranje doktorskega študija, na katerega se je v preteklih letih najprej uvedla šolnina, ki ne le da se je nato še povečala, ampak se je večina njenega bremena nato preložila na ramena študentov. Ob uvajanju šolnine se je v javnosti govorilo, da želi filofaks s temi ukrepi omejiti vpis študentov na podiplomske smeri. Razvoj te problematike je na sestanku zasedbenikov z zaposlenimi na Filozofski fakulteti povzel Zdravko Kobe, profesor oddelka za filozofijo:



Na istem sestanku je asistent na oddelku za sociologijo Gorazd Kovačič spregovoril o pomanjkljivosti obstoječih komunikacijskih kanalov med študenti in vodstvom fakultete:



Zasedbeniki vodstvu torej ne postavljajo le zahtev, naj se angažira pri reševanju omenjenih problematik, ampak so začeli sami organizirati lastna demokratična telesa, ki bi v odnose med študenti univerze in njeno vodstvo vneslo nove komunikacijske kanale, kar se je začelo artikulirati kot samoupravni študij. Rastka Močnika smo vprašali, ali bi študentje morali dobiti besedo pri oblikovanju svojih študijskih programov.



Če bi na situacijo pogledali realnopolitično, je Filozofska fakulteta kljub svoji tradiciji kritične misli in svojem piarovskem sloganu 'misliti bolje' v tranzicijskih letih izgubila precej kritične ostrine. Marsikdo je mnenja, da je temu tako zaradi vztrajanja v marksistični misli, ki domnevno ni konkurenčna na svobodnem trgu, neoliberalna država pa s tako izobraženimi kadri nima kaj početi. Kritiki s takšnimi izhodišči filofaksu očitajo, da je valilnica brezposelnih, katerih izobrazbeni profil je mogoče zaposliti le z javno porabo – torej v državni birokraciji. Glede na to, da je neoliberalna ekonomska misel monopolizirala oba politična bloka v Sloveniji, pa bi se smelo filofaksu očitati tudi, da v svojih študijskih programih ni uspel artikulirati kritike na to dandanes samoumevno ideologijo. Zato ni presenetljivo, da se je med generacijo prekerne delovne sile zanetil upor, ki zahteva nove, relevantne študijske vsebine in je v prostore Filozofske fakultete pripeljal samoorganizirana predavanja, ki so prvič po dolgem času med drugim spregovorila tudi o dilemah ekonomije.

Kultiviral je Luka Tetičkovič.