Pismo, objavljeno na strani Slovenske demokratske stranke, ki žali velik del populacije slovenskih državljanov, je dobilo svoj epilog tudi v oddaji na nacionalni televiziji Pogledi Slovenije. Sicer so se tam vsi strinjali o neprimerni vsebini pisma in da je bila njegova objava slaba poteza druge največje stranke, vendar pa bomo skušali pokazati na absurdnost nekaterih argumentov, s katerimi so nekateri tamkajšnji gosti implicitno vendarle hoteli braniti stranko SDS. Osredotočili se bomo na sociologa in neformalnega podpornika Slovenske demokratske stranke in člana Zbora za republiko, Boruta Rončevića.

Rončević je najprej dejal, da je problem v pretiranem odzivu trenirkarjev. Tako naj bi šlo kar za stampedo na stranko SDS in ne za normalen protest. Nato je dejal, da so takšni odzivi slabi za državo, saj naj bi še bolj delili ljudi in netili sovraštvo. Iz tega torej cinično sledi, da tisto pismo, ki je bilo objavljeno na strani SDS-a, čeprav je po besedah Rončevića zgrešeno, ni več bistveno, ampak je bistven odziv. Kriv ni tisti, ki je pismo javno objavil, ampak po tej logiki ljudje, ki so se napačno odzvali in, kot je dejal, netili sovraštvo. Torej, krivi so tisti, ki so se zbrali na Prešernovem trgu in širili tako imenovano moralno paniko. Morda bi se morali potem kriminalisti ustaviti na Prešernovem trgu in ne na sedežu Slovenske demokratske stranke. Drugi zgrešen primer obrambe je ta, da imamo mi preresne probleme, da bi tolikšno pozornost namenjali takšni „minorni" zadevi, kot je to pismo.

To, da veliko skupino ljudi, ki je sicer v manjšini proti večinskemu prebivalstvu v Sloveniji, diskreditiraš na tak način, kot je to storjeno v pismu, bi težko označili za minorno stvar. Prav tako lahko z logiko sklicevanja na ekonomsko krizo in večje probleme hitro zapostavimo določeno skupino ljudi, kar je v novejši zgodovini nedopustno, čeprav se je večkrat zgodilo. Enakopravnost ljudi mora biti pomembnejša kot reševanje bank ali ustanavljanje novih podjetij, saj je temelj družbe. Zato je popolnoma zgrešen argument, ki pravi, da imamo prevelike probleme, da bi se ukvarjali še s tem pismom. V času ekonomske krize se je treba toliko bolj posvečati enakopravnosti, saj je več možnosti, da pride do zlorabe tega pojma kot v konjunkturi, ker se rado išče krivce za slabo stanje na obrobju, pri tujcih in tako dalje.

Tretji primer se tiče relativizacije. Gre za to, da zgrešeno potezo nekoga relativiziramo tako, da rečemo, da se tudi drugi poslužujejo sovražnega govora in niso sankcionirani oziroma se o tem ne razpravlja. Največkrat se kot takšna žrtev dvojnih meril prikazujeta Slovenska demokratska stranka in Rimskokatoliška cerkev. Vendar tudi če to drži, še vedno ne opravičuje tega, da se sam poslužuješ sovražnega govora. Kot je še potrebno poudariti, gre pri Slovenski demokratski stranki in Rimskokatoliški cerkvi za instituciji, ki imata v državi velike vzvode moči in jih iz tega vidika ne gre obravnavati isto kot določene manjšine znotraj države, ki vzvodov moči nimajo. Manjšina mora pač biti bolj zaščitena, ker je tudi bolj ranljiva.

Zganjati satiro iz Rimskokatoliške cerkve pač ni isto kot zmerjati določene manjšine znotraj države z najbolj stereotipnimi označevalci. Iz pisma, objavljenega na strani Slovenske demokratske stranke, pa je razvidno, da ne gre za satiro, ampak hladnokrvno žaljenje določene skupine, ki morda v pravnih terminih ni kaznivo dejanje sovražnega govora, je pa s sociološkega vidika zelo sporno. Seveda ni bilo pričakovati, da bi se Slovenska demokratska stranka opravičila ali vsaj umaknila sporno pismo s svoje spletne strani. In če kaj povečuje nestrpnost, potem to ni bil protestni odziv v trenirkah na Prešernovem trgu, ampak trdoglavost SDS-a pri zatrjevanju, da niso naredili nič spornega ter da gre za ponovno gonjo proti njim. Zanimivo je tudi, da se vsaj ena nova parlamentarna stranka, ki se deklarira za zelo liberalno, na pismo ni odzvala. Liberalci, v tem primeru tisti z Državljanske liste Gregorja Viranta, bi namreč na takšne stvari morali biti še posebej občutljivi.

Komentar je spisal Urh.