Izvolitev novega predsednika Državnega zbora Gregorja Viranta je po presenetljivi zmagi Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića drugi nepričakovan obrat v slovenski politiki. Vse to seveda ne bi bilo mogoče, če zmaga Jankovića ne bi bila rezultat spora med obema največjima levima strankama. Potem ko je dober del poslancev pred volitvami prebegnil k Jankoviću, je Pahor po volitvah s svojimi izjavami o "avtoritarnosti" Jankovića po nepotrebnem poskrbel za ohladitev odnosov med strankama do te mere, da sta obe stranki v Državnem zboru glasovali dobesedno druga proti drugi. Namesto državniške veličine in odgovornosti, ki jo je pridigal v času svojega predčasno končanega mandata, je Pahor pokazal skrajno zamerljivost in užaljenost. Pahor je ob tem jasno pokazal, da je zmago Jankovića prenesel veliko težje, kakotr pa bi prenesel celo zmago Janeza Janše. Kajti če bi zmagal Janša bi Pahor vsaj v svojih očeh lahko še zmeraj trdil, da je v državi pač prišlo do preproste zamenjave na oblasti, ki je v demokracijah nekaj povsem vsakdanjega. Da je desnica pač zamenjala levico. Jankovićevo zmago pa je, še posebej zato, ker je zanjo poskrbel njegov politični boter Milan Kučan, Pahor ocenil kot svojevrstno izdajo starost slovenske levice, v tem pa seveda vidi tudi osnoven vzrok za prebeg svojih poslancev in izjemno zdesetkanje svoje stranke, ki se je skrčila za dve tretjini.

Zmaga Jankovića zato Pahorja veliko bolj boli, saj nazorno dokazuje, da ga je ljudstvo res zamenjalo zaradi slabega vodenja vlade in ne zato, ker bi hotelo desno oblast. Državljani so namreč kljub kritikam vlade, ki jo je vodil Pahor množično glasovali za Jankovića. To pa seveda pomeni, da je bila osnovna težava kar predsednik vlade Pahor sam oziroma on sam kot nesposoben voditelj. Če bi zmagal Janša, potem vse to ne bi bilo tako očitno. Samovšečni Pahor, ki seveda sebe še vedno vidi v vlogi predsednika vlade nato nenadoma ni bil dovolj dober niti za predsednika Državnega zbora, torej za funkcijo, ki jo je v preteklosti že opravljal. To je bila za Pahorja seveda še zadnja kaplja čez rob. Pri tem je, da bi bila zadeva še bolj bizarna, celotna desnica celo podprla Pahorja, na koncu pa je v bitki za mesto predsednika parlamenta "zmagal" Gregor Virant. Presenetljiv obrat bi lahko na koncu pripeljal do tega, da bo kljub zmagi Pozitivne Slovenije na volitvah novo slovensko vlado vodil ali vsaj sestavil Janez Janša, medtem ko bosta obe levi stranki kuhali zamero in zaradi spora med Jankovićem in Pahorjem ostali v opoziciji. Pri tem seveda prav tako ni dvoma, da bi se Erjavec, ki ga z Janšo druži vpletenost v afero Patria znal dobro dogovoriti za primerno mesto v vladi, ter da bi bil Janša za sestavo vlade pripravljen znaten kos vladne pogače podeliti tudi Gregorju Virantu, ki je že bil v njegovi vladi. Takšno vlado bi na koncu lahko podprl celo Borut Pahor, čeprav bi s tem saltom mortalom svojo stranko dolgoročno obsodil na politično smrt.

Toda ne glede na to, ali bo Pahor s svojo stranko aktivno podprl nepričakovano desnosredinsko koalicijo, ali pa bo s svojim kuhanjem zamere povzročil, da v Sloveniji ne bo mogoča pričakovana levosredinska vlada, bi to za Slovenijo lahko imelo dolgoročne posledice. Očitki o tem, da je bila volja ljudi na volitvah izigrana in da so na koncu vse "poražene stranke" storile vse, da bi ugrabile oblast in pustile Jankovića dobesedno "samega proti vsem" bi lahko pripeljalo do tega, da bi se ljudem takšna demokracija dobesedno priskutila.

Jankovićeve izjave o tem, kako mu vsi politiki v pisarni govorijo eno, delajo pa drugo ob tem dokazuje vsaj dve značilnosti slovenske politike. Po eni strani določeno politično naivnost samega Jankovića, ki se očitno ni zavedal, v kakšno politično kuhinjo se v resnici spušča. Po drugi strani pa takšno ravnanje politikov in očitna pripravljenost vseh, da sodelujejo s komerkoli, samo da pridejo do mest v vladi kaže tudi na to, da se večina predstavnikov strank drži znanega izreka, ki ga je prvi zapisal že Niccolo Machiavelli, ki je dejal, da naj "vladar torej tako ukrene, da bo zmagal in obdržal državo; sredstva bodo vselej veljala kot častna in vsi jih bodo hvalili", kajti "preprosto ljudstvo namreč vselej ujameš na tisto, kar se zdi, in na srečen izid zadeve; na svetu so tako ali tako sami prostaki, za manjšino pa ni mesta, kadar se ima večina na kaj opreti." Konec citata.

Povedano preprosto - morda je za Jankovićevo Pozitivno Slovenijo res glasovala največja relativna večina volilcev, toda že jutri bo ta večina morda največja manjšina, tisti, ki bodo razglasili svojo zmago in postali naši novi državniki pa bodo na očitke o volilni prevari odgovarjali o "nujnosti", zaradi katere so menda vstopili v nenavadno in raznorodno koalicijo. Svoja sredstva na poti do vladavine bodo znova razglašali kot "častna" in zelo verjetno je, da jim bodo na koncu dali prav celo mediji ter da jih bo skoraj "vsak hvalil".

Toda Maciavelli opozarja tudi na pasti takšnih vlad, ko pravi, da je "z novimi vladavinami križ" predvsem "kadar niso povsem nove, temveč kot priključeni člen" saj v njih "pride do pretresov predvsem zavoljo običajnih težav, ki spremljajo vse nove vladavine." Citiramo: "Te težave so v tem, da ljudje rade volje menjajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na boljše, in ker zavoljo te vere zgrabijo za orožje proti prejšnjemu; pri tem se seveda motijo, zakaj kasneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli na slabše," pravi Machiavelli in opozarja, da morajo novi oblastniki kmalu zatem "pritisniti" na tiste, ki jim vladajo, kar pa neizogibno vodi do novih slabih posledic. Oziroma, kot napove Machiavelli: Citiramo: "Tako te zasovražijo vsi tisti, ki si jih užalil, ko si si vlado prisvojil, pa tudi tistih, ki so ti do nje pripomogli, ne boš obdržal za prijatelje, ker ne moreš ustreči njihovim pričakovanjem in ker proti njim ne moreš uporabiti močnih zdravil, saj si vendar v mnogočem njihov dolžnik." Konec citata.

Prevedeno v današnje slovenske razmere to seveda pomeni, da lahko raznorodna in z vseh koncev skrpana slovenska vlada kmalu pričakuje tako odpor množic od spodaj, ki bodo vse težje prenašale breme krize, hkrati pa bo novi mandatar zaradi slabšega volilnega rezultata še večji dolžnik svojim koalicijskim partnerjem kot pa Janković.

Zadeva pa ima še eno, nič kaj prijetno zunanjepolitično sporočilo. V luči nedavne objave s sovražnim govorom obarvanega pamfleta na strani SDS, v kateri so bili volilci Jankovićeve SDS opisani kot vodljiva množica imigrantskih bebcev iz juga nekdanje skupne države, ki je kar po ukazu glasovala za pozitivno Slovenijo, bi nastanek vlade, v kateri bi bili skorajda vsi razen Jankovića povsem nazorno pokazal, da so očitki iz pamfleta dejansko padli na plodna tla. In da vse stranke v Sloveniji, celo tiste z najbolj zoperstavljenimi programi - kot so na primer SDS, Nsi in SD - lahko odlično sodelujejo med seboj, samo da slovenske vlade ne bi vodil "južnjak" in nekdanji "tajkun." Če smo torej ovadbo informacijske pooblaščenke Pirc Musarjeve zaradi sovražnega govora in protest kakšnih dvesto protestnikov na Prešernovem trgu zoper SDS-ov pamflet lahko razumeli vsaj kot prvi resnejši odpor levega dela slovenske civilne druužbe zoper vse bolj prisotno ksenofobijo v državi, potem strankarske kravje kupčije, katerih rezultat bi bila politična osamitev Jankovića neposredno po objavi tega pamfleta na strani drugouvrščene stranke in stranke, ki bi bila nosilka neke desnosredinske koalicije ne bi bilo mogoče razumeti drugače, kot tiho strinjanje večine ostalih strank o tem, da morajo Slovenijo iz krize popeljati "pravi Slovenci", ne pa stranka, ki je označena za stranko "neslovencev" in emigrantov.

To pa seveda pomeni, da se bo Slovenija znova nevarno približala tisti politični retoriki, ki e v Sloveniji prevladovala v začetku devedesetih let. Tedaj je na primer Aleš Žužek ustanovil "Slovensko zvezo", ki je temeljila na "nacionalizmu, rasni usmerjenosti in konzervativizmu" in katere najpomembnejši cilj je bila izselitev iz Slovenije vseh tistih, ki so se v Slovenijo naselili "po 9. maju 1945 in njihovih potomcev", ne glede na njihov kraj rojstva in "generacijsko pripadnost po priselitvi." Kljub temu, da so kolektivne preselitve in odvzemanja pridobljenih pravic mednarodno prepovedana v Sloveniji zaradi takšnih izjav ni bilo nikakršnega pregona sovražnega govora. Zanimivo je, da je prav takšno retoriko v svoji obrambi pamfleta znova izpostavil Janša, sicer v obrnjenem pomenu, ko je dejal, da spoštuje vse ljudi drugih "ras" - kakor da bi državljani Slovenije po poreklu iz drugih republik nekdanje SFRJ res predstavljali drugo"raso", kar je kolosalna laž. Ob tem pa je Jankovića celo izpostavil kot "Srba", ker ne samo da je bila očitna neresnica, pač pa je bila premišljeno izrečena ocena in tipična diskvalifikacija političnega nasprotnika "po nacionalni osnovi."

Vse torej kaže, da bo Janšev populistični udar vendarle uspel. Toda to bo imelo za Slovenijo slabe posledice. Če je Jankovićev uspeh - pa tudi uspeh temnopoltega piranskega župana Petra Bossmana na volitvah pred tem - vsaj posredno svetu poslal sporočilo, da v Sloveniji ni važno, kdo si, ampak kaj znaš, potem bo marginalizacija Jankovića v kontekstu učinkov SDS-ovega pamfleta, ki ga (tipično slovensko) vsi v državi obsojajo, hkrati pa se politična večina ravna v skladu z njim - znova uvrstila med "rasistične demokracije." V katerih ni pomembno to, kar znaš in za kaj veljaš, ampak to, kakšne "krvi" si in kdo so tvoji predniki.

Terminal je pripravil Igor Mekina.