 Glasba> RŠ koncertNATE WOOLEY, PAUL LYTTON, DAVID GRUBBS: The Seven Storey Mountain (Important, 2009)
Sreda, 28. 12. 2011
avtor/ica: Andrej Hočevar
Kako zveni sodobna glasbena abstrakcija duhovnega iskateljstva v skoraj izpraznjenem prostoru?
V tej oddaji bomo poslušali prvo od dveh izdanih in sedmih načrtovanih izvedb projekta The Seven Storey Mountain, ki ga je zasnoval Nate Wooley.
Tokratna zasedba: Nate Wooley, Paul Lytton in David Grubbs.
Drugi del v januarju: Nate Wooley, Chris Corsano in C. Spencer Yeh.
... (v celoti!) ...
* Trobentač Nate Wooley je že v najrazličnejših kontekstih pokazal, da gre za enega izmed trenutno najbolj inovativnih in dinamičnih glasbenikov na meji več idiomov. Wooley redno sodeluje z vodilnimi predstavniki ne zgolj mlajše svobodne in improvizirane godbe, med katerimi so tudi Mary Halvorson, Asif Tsahar ali Taylor Ho Bynum, pa tudi starosta Anthony Braxton, v tej oddaji pa mu bosta družbo delala Paul Lytton in še eden izmed osebnih favoritov, David Grubbs. Poslušali bomo prvo izvedbo sedemdelnega projekta, ki ga je Nate Wooley poimenoval po duhovni avtobiografiji spreobrnjenca Thomasa Mertona, katere ime se nanaša na Dantejevo predstavo o vicah. Wooleyev koncept predvideva možnost različnih interpretacij z različnimi glasbeniki, ki lahko vsak po svoje udejanjijo ohlapne iztočnice in grafične elemente notacije. Kar je bolj ali manj stalno, so tračne manipulacije in dolga forma, ki išče možnosti za glasbeno ekstatičnost. Posnetek je leta 2007 nastal ob zaključku festivala nove glasbe za trobento, ki ga vodi Dave Douglas.
Začetek poti – ki jo nemara bolj kot neka vnaprej izbrana premočrtnost določa cikličnost –, zaznamuje previdno zvočno tipanje, v katerem so robovi intimnosti soočeni z vseobsežnostjo prostora okoli nje. Uvodni zvoki, ki tudi predstavljajo temeljno podlago celotne izvedbe, so z merili umetne glasbe skromni in surovi, vendar prav v tem nekako presegajo sofisticiranost človeškega uma. Kar poslušamo, je kot vesolje, ki nas navidez molče obdaja. In natanko zato, ker so ti zvoki tako vztrajni in brezoblični, so strašni v svoji neoprijemljivosti. V tej pra-temi se začnejo pojavljati prvi zvoki osamljenega subjekta: nejasno sopenje, težki vzdihi, šumi brez vidne osnove, mogoče komaj zaznaven glas. Težko bi si bilo predstavljati večji suspenz, kot ga doseže prvih deset minut te meditativne izvedbe.
Ponavljajoče dromljanje Davida Grubbsa nekje po prvih desetih minutah nepričakovano prebije monotonost s poskusom blaženega akorda, katerega nezaslužena milina je takoj spet potlačena. Vendar nadaljevanje izvedbe na skrivaj dopušča, da nobena iskrica povsem ne zamre, četudi jo na koncu seveda ponovno pogoltne tema. Grubbsov akord še naprej tu in tam ustvari komaj zaznavno harmonično napetost, ki poskuša svoj obstoj zagotoviti z zvočnimi prelivanji. Nato se začne čedalje bolj očiten vzpon, hkrati pa je, v primerjavi z vztrajnostjo podlage, vedno večja tudi prodornost posameznih glasov. Grubbsov harmonij se prelevi v razburkano gladino, polno drobnih detajlov, ki jih zakrije občutek vsesplošne tesnobe in notranjega boja. Lyttonov doprinos iz tolkalskih črepinj hitro preide v sugestivno barvno packanje, v hkratnost mnogih odtenkov in nanosov, dokler se ne razvije v mogočni bobnarski potok nekako v stilu Zlatka Kaučiča. In kar Grubbsu uspe z zadržanostjo, uspe Wooleyu z inovativnimi pihalno-trobilnimi tehnikami: sopenje postane ječanje, nedokončano rojevanje neke neartikulirane govorice. Željo, da bi na tem mestu govorili o vrhuncu, vztrajno spodjeda negibna, a še bolj mogočna prisotnost zvokov z začetka.
Vendar pa občutek majhnosti, zoperstavljen neopisljivosti vsega drugega, pravzaprav izpodriva tudi možnost za kakršnokoli vzvišenost, ki bi pač predpostavljala neko izoblikovano zavest. Nasprotno zvočna masa, ki se šele počasi prebija v plaho pojavnost, sama še ni in ne more biti dokončno izoblikovana, torej zaključena. Zato tiči tisti moment, v katerem Wooleyev glasbeni projekt najbolje opiše duhovno iskateljstvo svojega pisateljskega predhodnika, v nujnosti nenehnega soočanja z danim idealom in njegovimi zahtevami, kar seveda predstavlja največji možni izziv. Gre torej za prostor, znotraj katerega ni nič vnaprej zagotovljeno, v katerem ni razen posameznikovega neizogibnega dvoma skoraj ničesar oprijemljivega. Z drugimi besedami, ta prostor je groza modernega človeka, ki že nekaj stoletij noče popustiti. V glasbenem smislu Wooley sledi spoznanju, da lahko tudi glasbena gmota v vsakem trenutku izgubi svoje temelje, če se poskuša ustaviti in pozabi, da je njen edini temelj v nenehnem gibanju, torej spremembi.
Prva izvedba traja slabih štirideset minut in jo bomo v enem kosu poslušali v celoti. The Seven Storey Mountain.
pripravil Andrej Hočevar
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30214
|