Pregovorno leto 2012 je pred nami. Svet še vedno obstaja, prav tako stari dolgovi. 2012 sicer ni jubilej, kot se je v stari zavezi imenovala osvoboditev zasužnjenega po petdesetih letih dela, saj si je vendar lažje predstavljati konec sveta kakor konec kapitalizma, kot je našo perspektivo lakonično strnil filozof Slavoj Žižek.
Pregovorno leto 2012 je pred nami. Svet še vedno obstaja, prav tako stari dolgovi. 2012 sicer ni jubilej, kot se je v stari zavezi imenovala osvoboditev zasužnjenega po petdesetih letih dela, saj si je vendar lažje predstavljati konec sveta kakor konec kapitalizma, kot je našo perspektivo lakonično strnil filozof Slavoj Žižek.
Stari svet zahodne Evrope je pretekli vek živel od tako imenovane trgovine, morda bolje rečeno od monopola nad trgovskimi potmi, v 20. stoletju pa je skupaj z novim svetom poskrbel, da se štafeta zgodovine ni predala niti industrijskim Nemcem niti požrtvovalnim Rusom. O njej so le za trenutek sanjali neuvrščeni narodi - svet tako bogat s primarnimi surovinami, a domnevno tako nepodjeten, da se zna le medsebojno klati za pravico do izkopa in prodaje. Muslimanski narodi, katerih puščave so polne črnega zlata, so si dopustili od zunaj vsiliti represivne režime, ki so kolektivno bogastvo prodajali za drobiž, če pa kot Irak niso želeli sodelovati v svetovnem redu, so za nafto dobili zgolj hrano ali bombe.
Danes delovni Kitajci podobno kot prej Japonci brez lastnih surovin te uvažajo iz tretjega sveta, jih predelujejo v potrošne dobrine in jih pakirajo za prodajo v prvi svet. V prav vseh pogledih so institucionalizirani prekerci - ljudje, ki si s svojo plačo ne morejo privoščiti dobrin, ki jih proizvajajo. Za to naj bi bil odgovoren konfucianizem, ta kitajska delovna etika, ki nima tradicije zaničevanja elit. Tradicija, ki se je v Evropi artikulirala kot marksizem, v Ameriki pa kot fordizem. Da, sodobni sistem izkoriščanja je presegel celo fordizem - to kapitalistično paradigmo, po kateri naj bo delavec plačan tako dobro, da bo hkrati potrošnik dobrin, ki jih proizvaja.
Ker so zgodovino prepisali narodi s trgovskim monopolom in kolonialnimi režimi, je tudi špekulacija postala izrazita vrednota ključnega odstotka in se še danes smatra za bolj ustvarjalno kot delavnost, inovativnost, požrtvovalnost ali poštenost. Kako resnično nezaslišano, da si te vrednote 99 odstotkov danes upajo postaviti po robu finančni špekulaciji, ki je zgodovinsko gledano tako dobro organizirala prerazdelitev presežne vrednosti.
Protestnikom proti statusu quo se danes očita, da ne vedo, proti čemu protestirajo. Razume se jih kot potrošno generacijo, ki želi imeti najnovejše dobrine, hkrati pa zanje ni pripravljena delati. Delati kje? In zakaj sploh delati? Zahodna ekonomija je s padcem železne zavese imela vsako možnost, da bi šla po poti skandinavskih dežel in robotizirala tekoče trakove. Finančni trgi pa so se raje podjetno in 'racionalno' odločili, da so ljudje še vedno najcenejši roboti. Namesto da bi vlagali v inovacije, so proizvodnjo outsourcali tja na daljni vzhod, lokalno delovno silo pa začeli motivirati, naj bo vendar tako revna in konkurenčna kot kitajska, ki je pripravljena za mezdo 19. stoletja delati v nevzdržnih delovnih pogojih in za tekočimi trakovi izvajati robotizirane gibe.
Posameznik dandanes ne potrebuje ravno diplome iz ekonomije, da bi potegnil usoden zaključek. Kapitalizem je umetnost, kako iz ljudi izsiliti vse več produktivnosti, v zameno pa jih vse manj plačati. Režim je zagotovo bolj human kot sužnjelastništvo ali fevdalizem, ki sta bila očitni, a svoj čas racionalni eksploataciji, saj delavce dejansko motivira s potrošniškimi izdelki. Zahodni delavci torej tako kot kitajski delamo prostovoljno, saj moramo odplačevati dolgove, s katerimi financiramo svoje razvade po najnovejših avtomobilih in mobilnih telefonih.
Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, da te stvari nikoli niso naše. Tudi če mobitel ali igralno konzolo kupiš in zanjo plačaš dober denar, naj je ne bi smel uporabljati kot sodobni informacijski McGyver. Implicira se, da sme biti uporabnik le končni potrošnik vnaprej pripravljenih vsebin, ustvarjenih v korporativnem profesionalnem odnosu. V nobenem pogledu ne sme biti tudi njihov ustvarjalec, heker, nekdo, ki želi biti suveren svoje lastnine in nad njo imeti popoln nadzor.
To zadnje je bil ključen precep spletne generacije v najstniških in dvajsetih letih, s katerim se je povila informacijska vstaja anonimnih, ki idejo razumejo kot perspektivo in ne le kot zgodovinsko pridobljene pravice, ki jih je treba brezglavo braniti v sindikalnem boju tranzicijske generacije. Če bo njihovo spletno gibanje idejno dovolj močno in preraslo svoj najstniški ego, bi lahko začelo prevladovati tudi nad iracionalnimi religioznimi čustvi, ki bi raje kot novi svetovni red svet videla v apokaliptičnih plamenih.
Dobrodošli v leto 2012. Naj bo takšno, kot smo mi.
Pod komentar se podpisuje Luka Tetičkovič.