Kultura> Temna zvezda

O vezeh: Naši kratki 5 in Virginia Woolf ter še nekaj novičk
Ponedeljek, 16. 1. 2012

avtor/ica: Bor, KatjaŠ in Nina

Temno zvezdo bomo začeli s prispevkom Bora Pleterška, ki je za vas pripravil reportažo o dogodku "Naši kratki 5". Nadaljevali bomo z besedilom Katje Šircelj, ki je svoje kritiško oko usmerila v filma »Orlando« Sally Potter in »Ure do večnosti« Stephena Daldryja - oba sta bila del kinotečnega večera, posvečenega 70 – letnici smrti Virginie Woolf. V zadnji etapi pa vas čaka še temnozvezdni info blok.

V celoti!

Lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri vam bomo danes radijsko-filmsko družbo delali Katja Šircelj, Bor Pleteršek in moja malenkost. In kaj vas čaka tokrat, drago poslušalstvo? Začeli bomo s prispevkom Bora Pleterška, natančneje z reportažo, ki jo je Bor pripravil ob dogodku z naslovom "Naši kratki 5«. Nadaljevali bomo z daljšim recenzentskim prispevkom Katje Šircelj, ki je svoje kritiško oko usmerila v dva filma, in sicer v »Orlando« Sally Potter ter v »Ure do večnosti« Stephena Daldryja. Oba filma sta bila del kinotečnega večera, posvečenega 70-letnici smrti Virginie Woolf in izidu njene kratke proze »Znamenje na steni« v zbirki »Beletrina«. V zadnji etapi našega današnjega druženja pa smo za vas pripravili info blok, saj nam je v oddaji zmanjkalo časa za besede odlične Tilde Swinton v filmu »Pogovoriti se moramo o Kevinu«. Omenjenemu prispevku boste lahko prisluhnili v eni od naslednjih Temnih zvezd. Sedaj pa prisluhnimo reportaži Bora Pleterška.

Pred slabim tednom dni je v "Kinodvoru" v okviru dogodka »Naši kratki 5« potekala ljubljanska premiera petih kratkometražcev bolj ali manj uveljavljenih slovenskih režiserjev. Vsi filmi z izjemo enega so bili v lanskem letu večinsko ali vsaj delno financirani z javnimi sredstvi, zato lahko letošnji izbor nekaj pove tudi o delovanju »Slovenskega filmskega centra« na področju sicer pogostokrat zapostavljene kratke forme filmskega medija.

O »birokratski« razsežnosti nastajanja filma »Oči, a lahko jaz šofiram?« se je v pogovoru s Sabino Đogić razgovoril Miha Hočevar, njegov ustvarjalec, sicer pa režiser mladinske uspešnice »Gremo mi po svoje« in celovečercev »Distorzija« (o Distorziji smo med drugim podrobneje govorili tudi v eni od Temnih zvezd) ter »Jebiga«.















»Oči, a lahko jaz šofiram?« je film brez dialoga, umeščen na slovensko podeželje, ki se pod pritiski sodobnega časa nezadržno spreminja. Tričlanska družina, ujetnica številnih slovenskih stereotipov – alkoholizma, družinskega nasilja, ljubezni do avtomobilov – je osrednja žrtev teh sprememb. Mama je obsedena z naročanjem neuporabnih predmetov, oče je traktor zamenjal za pobarvanega terenca, sinko pa se navdušuje nad avtomobilčkom na električni pogon. Zdi se, da živijo drug mimo drugega in da smisel obstoja najdevajo zgolj v svojih »igračkah.« Hočevar spregovori v izrazito simbolni in hkrati humorni filmski govorici, v kateri podaja nezahtevno kritiko sodobnega potrošništva z lokalnim priokusom.

O snemanju filma brez dialoga je Miha Hočevar povedal sledeče:















Šestminutni film »Dvigalo« Tomaža Gorkiča, ki je skoraj v celoti posnet v enem statičnem kadru, prikazuje dialog med moškima, ki sta obtičala v pokvarjenemu dvigalu. Prvi je živčen, ker zamuja na sestanek, zato psuje nesposobnost ljudi in nadira mirnega sopotnika, popolnoma pa podivja, ko si ta prižge cigareto.

Film je bil po besedah režiserja zasnovan kot pamflet proti kadilskemu zakonu in tajkunstvu, a mu zaradi konceptualne nedomišljenosti, izumetničene igre in vsebinske »plehkosti« v tej nameri prejkone spodleti.

Martin Turk je posnel devetminutni film z naslovom »Stvari, ki jih nisva nikoli naredila.« V črno-belih statičnih posnetkih se počasi razgalja zgodba o čustveno odtujenima polsestrama, ki sta izgubili očeta. Turk pripoveduje predvsem z bližnjimi posnetki obrazov in osredotočanjem na detajle v stanovanju, poslužuje pa se tudi stiliziranih postopkov, ko denimo ena izmed protagonistk vseskozi ostaja neizostrena.

Blaža Kutina poznamo kot režiserja celovečernega prvenca »Nikoli nisva šla v Benetke,« tokrat pa je ljubljanski publiki predstavil kratkometražec z naslovom »Toplo za ta letni čas.« Neimenovani protagonist brezdelno sedi na kavi. Čez čas mu zmanjka cigaret, vendar je bližnja trafika zaprta, zato se odpravi dalje in ne neha več hoditi. Rezultat je seštevek kadrov, skozi katere hodi človeška figura, dokler ne obstoji na vrhu vzpetine.

Producent Danijel Hočevar je film opisal kot režiserjevo »vajo v slogu,« s čimer bi se strinjali tudi sami. »Toplo za ta letni čas« bi navkljub oznaki na uradni strani "SFC-ja" namreč le stežka imeli za »eksperimentalni« film.

»Obisk« Mihe Mazzinija je nagrado za najboljši igrani kratkometražec prejel že jeseni na "Slovenskem filmskem festivalu" v Portorožu. Tokrat smo se lahko še enkrat prepričali o Mazzinijevi scenaristični veščini, s katero je poskrbel za presenetljiv razplet, pa tudi o igralskih sposobnostih Jerneja Šugmana in Toneta Partljiča. Zgoščena pripoved o sinu, ki v domu za ostarele obiskuje očeta in podlo izkorišča njegovo demenco, opozarja, da sta ljubezen in sovraštvo pogostokrat le dve plati istega kovanca.

O presenetljivem »obratu« in razvijanju scenarija je spregovoril avtor filma, Miha Mazzini:















Če sodimo po letošnjemu sklopu, lahko ugotovimo, da se slovenski kratkometražec prvenstveno nagiba k družinskim tematikam, ki pa jih, tudi v primeru, ko dialog ne predstavlja nosilne strukture pripovedi, obravnava na precej konvencionalen način. Pri Hočevarju je družina umeščena v širše družbeno okolje, pri Turku in Mazziniju so v ospredju skrhani družinski odnosi med posamezniki. Čeprav smo se nadejali tudi kakšne bolj radikalne stvaritve, kot je bila denimo lanskoletna »1717 kilometrov poletja 2009« Jurija Medena, smo tokrat žal ostali praznih rok.
Za vas Bor Pleteršek. Nadaljujemo pa s prispevkom Katje Šircelj.

----

Pred slabim tednom dni se je »Kinoteka« poklonila spominu na eno najpomembnejših predstavnic evropskega realizma, britanski esejistki, pisateljici in publicistki Virgini Woolf. Ob priložnosti 70-letnice smrti velike avtorice in nedavnega prvega slovenskega izida njene zbrane kratke proze z naslovom »Znamenje na steni« so v »Kinoteki« pripravili pogovor z literarno zgodovinarko dr. Alojzijo Zupan Sosič, s pisateljico in kritičarko dr. Ireno Svetek ter Marijo Zidar, dogodek pa so obeležili tudi z literarno navdahnjenima filmskima projekcijama, ki skoraj ne bi mogli bolje reflektirati genialnosti, intenzitete in utesnjenosti duha te enigmatične pisateljice.

Virginia Woolf se je 25. januarja 1882 rodila v številno, a vsekakor premožno londonsko družino eminentnega zgodovinarja Leslija Stephenain in njegove žene Julie. Njeno mladost je zaznamovala tragična izkušnja smrti, v razmaku nekaj let je namreč zaradi bolezni izgubila mamo, očeta in starejšo sestro Stello, dodatno pa jo je travmatiziralo spolno zlorabljanje starejših polbratov Geralda in Georga.

Pisateljičina stiska se je dokončno manifestirala v duševnem zlomu, ki ga je prvič doživela pri trinajstih, sledilo pa je obdobje intenzivne depresije, s katero se je kasneje v intervalih spopadala do konca življenja. Kljub dejstvu, da so pisateljico poučevali doma in da se ni nikoli uradno izobraževala ali formalno zaključila študija, je Woolfova vseeno obiskovala predavanja iz zgodovine, nemščine, grščine in latinščine. Navkljub svojemu prepričanju o lastni neizobraženosti je veljala za izredno razgledano in inteligentno žensko, na kar opozori tudi profesorica Anna Snaith s »Kraljevega kolidža«, ki o njej zapiše: "Bila je popolnoma predana politična pisateljica in izjemna intelektualka. Neverjetno je videti, kako dosledna je bila pri svojem študiju in branju."

Woolfova je bila tudi članica znamenite “bloomsburyjske skupine”, prijateljske družbe mladih dekadentnih intelektualcev, ki jo je intimno združila s publicistom in pisateljem Leonardom Woolfom. Z »židom brez pribite pare«, kot mu je pravila sama, sicer pa njeno veliko ljubeznijo in sorodno dušo se je kasneje tudi poročila in ustanovila založniško hišo »The Hogarth Press«.

Pisateljico sta usodno zaznamovala začetek druge svetovne vojne in tema, ki je takrat padla na njeno ljubljeno mesto, ki je bilo zanjo naenkrat še bolj utesnjujoče.

Nazadnje je bil njen strah preveč stalen, njena tesnoba preveč dušeča, njen literarni navdih je zamrl, depresija pa preprosto preveč kompulzivna, da bi se z njo soočila še enkrat. Marca 1941 je tako Virginia Woolf, z žepi polnimi kamenja, zakorakala v deročo vodo blizu svojega doma. Tako se je končala zgodba ženske, ki je za seboj pustila enega ključnih opusov literarnega modernizma in nenazadnje pretresljivo zgodbo izjemne in posebne ženske.

Virginia Woolf, klasična predstavnica modernizma in feminističnega pisanja, začetnica literarnega postopka toka zavesti, ki jo največkrat postavljajo ob bok Jamesa Joycea in T. S. Eliota, se je v literarno zgodovino zapisala predvsem zaradi svojega nekonvencionalnega moderniziranja romana oziroma njegove transformacije - odklanjala je tipične komponente sistematičnosti, moralne drže in junaštva, s svojim pisanjem se je približala realnim izkušnjam, v ospredje pa je postavila neizstopajoče posameznike in njihov intriganten, večplasten notranji svet.

Prvi se je v »Kinoteki« zavrtel »Orlando«, kompleksna zgodovinska odisejada večno mladega angleškega plemiča Orlanda, ki tristo let prehaja različne časovne in prostorske omejitve, pri tem pa se postara le za skromnih dvajset let. Film je po knjižni predlogi Virginie Woolf z manjšimi odstopanji zasnovala umetnica Sally Potter, domači publiki zagotovo poznana po filmih »The tango lesson« in »The Man who cried«.

Začetek filma nas popelje daleč nazaj v elizabetinsko dobo, v trenutek pred smrtjo kraljice Elizabete I., ki na svoji smrtni postelji opravi še svojo zadnjo poslovno obveznost. Mlademu plemiču Orlandu ponudi v večno last velik kos zemlje, dvorec in vsoto denarja, ki se ji težko odrečeš, vendar pod njenimi pogoji - od mladca zahteva večno lepoto, elan in mladost. »Ne zbledi. Ne oveni. Ne postaraj se,« je njen zadnji absolutistični ukaz in Orlandov privilegij ter prekletstvo obenem.

Orlandovo štiri desetletja trajajoče popotovanje otvori skrivnostna temnolasa ruska princesa Sasha, ki plemiča povsem prevzame in v njem prebudi dotlej neznana romantična čustva. Vendar njuno razmerje ne uspe prerasti svoje platonične narave, Sasha se namreč vrne v Rusijo, Orlando pa ostane sam s svojimi hrepenenji. Praznino, ki jo občuti po odhodu svoje fatalne ženske, skuša zapolniti s pisanjem poezije, ki pa je stroka nikakor ne vzame za svojo. Tako svojo pot nadaljuje kot ambasador in odpotuje v »Konstantinopel«, kjer ga kaotične diplomatske zdrahe skoraj stanejo življenja. Naslednje jutro se Orlando prebudi v ženskem telesu in se v Anglijo vrne kot Lady Orlando.

Zaradi spremembe spola ga oblast razlasti premoženja, kar pa plemkinje ne prizadene preveč, prej obratno, Orlando postane bolj svoboden kot kadarkoli prej. V navalu te svobodne, ekstatične pijanosti samo za kratek čas spozna moškega, nomadsko dušo, ki plemkinjo končno pomiri in prizemlji. Njena zgodba se zaključi približno dobro stoletje kasneje, ko svojih tristo let spominov preda založniški hiši. Pomirjena, srečna in skoraj nič postarana.

Film »Orlando« je predvsem troje. Vizualna bogata in estetsko nakičena poezija, gledališče na filmu in psihološko- sociološko prevpraševanje spolne in duševne transgresije posameznika. Same spremembe Orlandovega spola film nikakor ne problematizira kot nekaj odklonskega ali negativnega, kvečjemu obratno, afirmira misel, da je spol predvsem družbena in mnogo manj biološka kategorija. Z raziskovanjem in nepriznavanjem klasičnega pojmovanja spolnih vlog se je v filmu poigrala tudi Potterjeva, ki je vlogo eteričnega plemiča namenila androgeni in v konkretnem primeru nenadomestljivi Tildi Swinton, vlogo kraljice Elizabete pa angleški gejevski ikoni Quentinu Crispu.

Prehajanje med spoloma je prikazano tako brezšivno, tako naravno, da pri gledalcu vzbuja občutek občudovanja in globokega zanimanja. Tovrstna misel, ki jo je skozi literaturo gojila Woolfova, je odraz neverjetnega razumevanja človeka kot takega, predvsem pa izjemno progresivne in liberalne družbene misli, ki je bila v njenem času širše gledano družbeno popolnoma nekonvencionalna - tako kot očitno tudi danes.

V istem večeru pa so v »Kinoteki« zavrteli še en film, posvečen nocoj že večkrat omenjeni markantni pisateljici. Leta 2002 posnet »Ure do večnosti« britanskega režiserja Stephena Daldrya, ki ga poznamo po kultni komični drami »Billy Elliott«, je paralelna pripoved o treh različnih ženskah, ki, ponovno, prebivajo v različnih časovnih in geografskih prostorih, vse tri pa povezuje čustvena stiska. Film je posnet po književni predlogi romana »Gospa Dalloway«, ki pripoveduje enodnevno zgodbo iz življenja Clarisse Dalloway, angleške aristokratinje, ki pripravlja zabavo, vmes pa se skozi dan v svojih mislih stalno vrača v preteklost ter k prevpraševanju smisla in namena lastnega življenja - enako kot to počnejo tri protagonistke v »Urah do večnosti«.

Film je razdeljen na tri časovna obdobja. Prva zgodba se odvija leta 1923 in je pravzaprav adaptirana zgodba Virginie Woolf, izvrstno jo je ekranizirala skoraj neprepoznavna Nicole Kidman, tik pred njenim dokončnim zlomom. Druga zgodba se dogaja malce kasneje, leta 1951, ko v urejenem ameriškem naselju vrstnih hišic spoznamo razočarano gospodinjo, prav tako tik pred njenim osebnim zlomom, Lauro Brown, ki jo igra Julianne Moore. Poslednja zgodba, ki skupaj poveže prejšnji dve, pa se nedolgo nazaj dogaja na videz uspešni in zadovoljni newyorški urednici Clarissi, katere vlogo doživeto odigra Meryl Streep.

Vse tri so nesrečne, ujete, frustrirane in čustveno nestabilne ženske, ujete v rigidne patriarhalne vzorce, ki jim ne dopuščajo manifestacije lastnega jaza. Vsaka od njih išče svojo odrešitev, ki pa v nobenem primeru ni zares odrešilna. Njihova osvoboditev je pravzaprav zavrnitev soočenja z najhujšim; je samo beg, namesto spokojnosti.

Lahko bi zapisali, da so »Ure do večnosti« film o ženskah in njihovi emancipaciji, vendar bi bili krivični. Vsebina je mnogo bolj intenzivna, angažirana in družbeno analitična in je, zopet, odraz pisateljičinega raziskovanja in portretiranja kompleksnih fiktivnih karakterjev, katerih esenco je vedno poiskala v realnosti, dostikrat tudi v sebi. Na odkrit in racionalen način se ukvarja z vprašanjem sreče, smisla družine, odgovornosti, ljubezni in hrepenenja, s katerim naslavlja tako moškega kot žensko in jima nastavlja ogledalo tako, da ponuja v razmislek enega drugemu in samega sebi. Mimogrede nam film ponudi še pretresljiv, sicer prirejen vpogled v intimnost in zadnje ure življenja pisateljice, o kateri je, razen njene literarne zapuščine, znanega zares malo gotovega. Če ne drugega, pa lahko skozi filmsko upodobitev Woolfove prisluhnemo njenemu notranjemu svetu, njenim nemirnim mislim, bolečini in ljubezni, ki so, vsaj tako se zdi, precej pristne. Morda je torej res nismo uspeli nikoli zares spoznati, jo pa lahko tako vsaj malo začutimo.

»Ure do večnosti« odpre in zapre isti prizor. Prizor prelestne, mirne, še v poslednjih trenutkih razmišljajoče ženske, ki svojo pot tragično konča v temnem in grozečem toku vode, ki je kakor čakal nanjo. Naj zaključimo tako čustveno in tako intenzivno kot je bilo njeno življenje in njeno pisanje. Tako kot se zaključi tudi film in tako kot ga je sklenila pisateljica sama - s poslovilnim pismom ljubljenemu možu:
"Najdražji, prepričana sem, da se mi zopet meša. Še enkrat ne moreva skozi tako grozno obdobje. In tokrat ne bom okrevala. Začenjam slišati glasove, in ne morem se zbrati. Sklenila sem torej storiti to, kar je najbolje. S teboj sem doživela največjo mogočo srečo. V vseh pogledih si bil vse, kar je kdo lahko. (...) Ne morem se več boriti. (...). Vse me je zapustilo razen zanesljivosti tvoje dobrote. Ne morem ti več uničevati življenja. Mislim, da nobena dva človeka ne bi mogla biti bolj srečna, kot sva bila midva. V."

Za vas, Katja Šircelj.

---
Sedaj pa sledi še info blok, ki smo ga za vas pripravili naknadno, saj nam je za prispevek o filmu »Pogovoriti se moramo o Kevinu«, ki ga bomo opremili z intervjujem s Tildo Swinton, na žalost zmanjkalo časa. Danemu prispevku boste lahko prisluhnili v eni od naslednjih Temnih zvezd.

Spomnimo, da se v torek v »Kinoteki« s projekcijo klasike »Vsi drugi se imenujejo Ali« (Angst essen Seele auf) začenja obsežna retrospektiva nemškega scenarista, dramatika, igralca, producenta in režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. Retrospektiva bo trajala mesec dni, gre pa za prvo tovrstno retrospektivo po skoraj dveh desetletjih, ki je bila ena od ključnih figur t.i. nemškega novega vala, predstavljena v »Kinoteki«. Na retrospektivi si bomo lahko ogledali štirideset projekcij dvajsetih filmov, njena posebnost pa je predvsem v tem, da se bo osredotočila tudi na tiste filme, ki so pri nas morda manj znani oziroma v tem prostoru še niso bili predvajani. Več o dogodku najdete na kinotečni spletni strani, pa tudi v katalogu, posvečenemu avtorju, ki je s svojo nenavadno mešanico avantgardnih tehnik in sentimentalnih zgodb, od predmestnih kvazi-gangsterskih filmov in črnih komedij do literarnih priredb, socialnorealističnih dram in ženskih melodram, najprej zaslovel v Londonu. O Fassbinderju pa bomo podrobneje spregovorili tudi v naslednji Temni zvezdi.

V »Kinu Šiška« se bo 25. januarja odvila premierna projekcija kratkih filmov lanske produkcije študentov filmske režije AGRFT. Več o dogodku pa na http://www.kinosiska.si/sl/dogodki/razstave-in-film/2012-01-25/agrft_premiere_2010_2011/483/ in na socialnem omrežju »Facebook«: http://www.facebook.com/events/345733378788351/.

V četrtek, 19. januarja, se ob delavni retrospektivi Dejana Habichta »200 motelov, revolucija, retrospektive in temna zvezda« začenja spremljevalni program, ki poleg avtorjevega vodstva po razstavi vključuje še filmske projekcije: v četrtek ob 18.30 bo tako na sporedu projekcija filma Franka Zappe, »200 motels«, v torek, 24. 1., prav tako ob 18.30, vas čaka filmska projekcija filma Sergia Leonea, »Giu La Testa«, v soboto, 28. 1., pa še film Johna Carpenterja
in Dana O'Banonna, »Dark Star«. Več o razstavi, ki problematizira proces zgodovinjenja in samozgodovinjenja in historične naracije si lahko preberete na spletni strani http://www.zavodparasite.si/slo/archives/829, pri čemer naj v povezavi s filmskimi naslovi navedemo spremne besede Dejana Habichta, da razstavo vpenja med filmske reference, ki so ga v mladosti zaznamovale.

V »Aksiomi – Zavodu za sodobne umetnosti, v Projektnem prostoru na Komenskega 18, si lahko ogledate »Zgodovino prihodnosti«, novomedijsko instalacijo Maje Smrekar, ki nas – kot lahko preberemo na Aksiomini spletni strani – »/…/popelje skozi časovno potovanje po kinematografskem arhivu mednarodne produkcije filmov znanstveno-fantastičnega žanra, sestavljeno v multimedijsko predstavitev vsebinskega sklopa reprezentacij možnih realnosti prihodnosti in sedanjosti, ki si kronološko sledijo od leta 1895 do 2009, v prihodnosti pa se pojavijo na časovnici, ki se konča v letu 802.701.« Oziroma, kot še nadaljuje spremno besedilo: »/…/ Interaktivna infrastruktura multimedijske instalacije uporabniku ponuja izbor vsebin, v okviru katerih Maja Smrekar predstavi družbeno politična ozadja, ki so izoblikovala duh časa posameznega zgodovinskega obdobja, v katerem so izšli izbrani filmi.« Sicer pa sama predstavitev poteka v obliki video predavanja in v slogu philoscifi (= filozofija znanstvene fantastike). Naj ob tem še opozorimo, da je vstop prost.

Z 2. februarjem si boste v »CD« lahko ogledali film »Ženska, ki poje«, nominiranca za tujejezičnega oskarja. Več na spletni strani http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0204&Predstava=3052.

V spomin na lani preminulo filmsko igralko, avtorico eksperimentalnih filmov, videastko, predavateljico, nekdanjo članico uredništva revije Ekran, scenaristko in režiserko Ano Nušo Dragan bodo v »Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani« od torka, 17. januarja 2012, naprej predvajali nekatera njena eksperimentalna filmska dela. Projekcije bodo v pritličju MSUM-a potekale vsak dan razen ponedeljka, od 10.00 do 18.00., in sicer do 4. marca 2012. Več pa na http://www.mg-lj.si/node/827.

Konec februarja si boste v »Kinoteki« lahko ogledali retrospektivo z naslovom »Reza Mirkami Mirkarimi: Drugi iranski film« , v okviru katere se bo predvajalo pet filmov. Več pa v »Kinotečniku«.

Do 9. februarja pa imate čas, da se prijavite na t.i. »Sundance Documentary Fund«, ki se podeljuje dvakrat na leto. Gre za fond, ki je razdeljen na dve skupini, letos pa je fokusiran na boje za svobodo, družbeno pravičnost in človekove pravice. Več pa na http://www.sundance.org/programs/documentary-fund/.

Še smo pri razpisih. Če vas zanima scenaristično izpopolnjevanje, imate do 31. 1. čas, da se prijavite na mednarodno scenaristično usposabljanje Ekran 2012, ki ga organizira znamenita Wajdina šola. Več o prijavi in programu pa na http://www.ekran.info.pl/.

Drage poslušalke in poslušalci, za danes bi bilo to vse, vnovič se slišimo čez 14 dni. Današnjo oddajo smo pripravili Bor Pleteršek, Katja Šircelj in Nina Cvar. Za tehnično realizacijo je poskrbel Sanja.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30437