Kultura> Temna zvezda

Osebno in film in osebno na filmu
Ponedeljek, 30. 1. 2012

avtor/ica: Jan in Nina

Tokrat ste lahko prisluhnili besedilu Jana Adlešiča, ki je za vas pripravil prispevek o Fassbinderju, čigar filme si lahko ogledate v okviru velike kinotečne retrospektive. V nadaljevanju smo še naprej ostajali v okvirih osebnega, a na malo drugačen način. Za vas smo namreč spisali nekaj misli, ki so se nam utrnile ob ogledu filma "Pogovoriti se moramo o Kevinu", le-te pa smo dopolnili še z zvočnimi posnetki intervjuja s Tildo Swinton, ki ima v filmu osrednjo vlogo. Za konec še novice.

V celoti

Lepo pozdravljeni v Temni zvezdi, v kateri boste uvodoma lahko prisluhnili besedilu Jana Adlešiča, ki je za vas pripravil prispevek o Fassbinderju, čigar filme si lahko ogledate v okviru velike kinotečne retrospektive. V nadaljevanju bomo še naprej ostajali v okvirih osebnega, a na malo drugačen način. Za vas smo namreč spisali nekaj misli, ki so se nam utrnile ob ogledu filma "Pogovoriti se moramo o Kevinu", le-te pa bomo dopolnili še z zvočnimi posnetki intervjuja s Tildo Swinton, ki ima v filmu tudi osrednjo vlogo. Za konec pa še nekaj novičk.

----

Prisluhnimo sedaj prispevku Jana Adlešiča.


Zakaj je Godard o Fassbinderju dejal, da morda nikoli ni posnel dobrega filma, je pa bil človek na mestu, človek, ki ga je zvezna republika potrebovala? Morda je nasedel predstavi, ki jo je njegov boemski kolega širil o sebi, namreč, da je res družabni kronist be-de-ara. Fassbinderja sem se zato najprej hotel lotiti z vidika dela in namesto tega videl filme o medsebojni čustveni odvisnosti. Morda je šla Godardu v nos ta buržujska srčnost, še več, sentimentalnost. A ne samo to, režiserja, imenovanega Rainer in Werner in da ne bi slučajno zgrešili poante, Maria Fassbinder, so usodno zaznamovale rož'ce poezije, utrgane iz nemškega narodnega korpusa. To je bil tudi eden od izvirov njegove nasprotij polne avtorske govorice in razlog, zakaj se je poskušal iz svojih filmov sočasno izbrisati in iz njih narediti velike mojstrovine.

Iz tega trčenja med radikalnim in žlahtnim je leta 1976 nastala gnusa polna satira Satanovo seme, ki izrisuje nekatere avtorske postavke, ki so bile sicer mistificirane v drugih, bolj navzven zazrtih delih. Najprej, romantični ustvarjalni etos lahko živi naprej le kot vampirizem v najčistejšem sociološkem smislu. Pesniški protagonist filma lahko svoje avtorstvo opravičuje le še s tem, da posnema persono dekadentnega - in seveda konzervativnega - pesnika Stefana Georgeja. Da bi Georgejevi sentimentalni verzi lahko ohranili svojo avtoriteto, mora njegova inkarnacija uničevati ženske v svojem življenju ter hliniti aristokratski izvor.

Vampirstvo, ki sovpada z avtorstvom in to z individualizmom, je seveda anatema za libertinca Fassbinderja, ki je vzdrževal še kako dostojen krog ljubljenih ljudi, s katerimi je snemal filme. Ekonomija pri Fassbinderju je največkrat tudi libidinalna ekonomija, da zlorabim ta pojem, kar ga dela prikladnega za razmišljanje o naraščajočem, institucionaliziranem, usojenem nepotizmu v zaposlitveni strukturi družbe znanja. Fassbinderjeva pripoved o delu, kot jo je zaslediti v metafilmu Pazite se svete kurbe, gre takole: moramo biti svobodni poklicev, ki od nas zahtevajo mehansko delo, da smo lahko svobodni, da mučimo druge in smo od njih mučeni. Pomanjkanje te svobode izražanja svojih tiranskih kapric nad ljubimi sodelavci nas lahko vodi zgolj v normativnost, nekomunikativnost, nasilje, fašizem.

Znašli smo se pri psihologiji. Čeprav nekateri komentatorji sledijo Fassbinderjevem razvoju v vedno manj psihologističnega scenarista, se mi zdi njegova izstopajoča značilnost prav posvečanje intimni psihologiji namesto družbenim procesom. To trditev potrjuje opažanje, da je ekipa redko zapuščala studio. Ste opazili, kako se je Bunuelova scena v poznejšem obdobju vedno bolj umikala z mehiških cest v jedilnice in salone? Fassbinderja z Bunuelom povezuje prav plastični anti-psihologizem, zaradi katerega so njuni filmi tako bogati s tiki, kramljanjem, igrami moči in drugimi verjetnimi nastavki človeške psihe.

Ljubezen do literature smo že predelali, ne pa tudi pogoste literarne metode, ki igra pomembno vlogo v nekaterih Fassbinderjevih filmih – zamenjave identitete. Dvojnik je v tem primeru uporabljen s političnim poudarkom. To je najbolj opazno v ekranizaciji romana Nabokova Obup iz leta 1978. Najprej še nekaj o politiki. Nabokov je bil seveda lev buržoazije vse od političnih nazorov pa do obskurantskih literarnih tehnik. A režiser se ni ustavil tu. Priredbo je napisal Tom Stoppard, avtor igre Rosenkrantz and Gildernstern are Dead, ki je po lastnem pričevanju bolj kot kaj drugega ljubitelj leporečja. Čakajte, kaj je tu narobe, da smo iz profanih tem, ki se pritičejo revolucionarjem, pristali v jeziku? Fassbinder je, seveda paradoksalno, začutil sorodnost z Nabokovim.

Film Obup lahko razumemo kot idejno nadaljevanje prej omenjenega Satanovo seme, kjer ima zamenjava identitete usodno politično vlogo. Tu ne gre za zamenjavo dveh statičnih protipomenov kot v Princu in beraču Marka Twaina. Zamenjava vlog vedno nastopa kot boj egov, postajajočega in naveličanega, ki je v umiku. Tisti, ki prevzame vlogo, je sicer uplenil osebnost predhodnika, a v fetišističnem, trofejnem smislu. Dramo proizvaja občutek izgube požrtega predhodnika in povzpetniško opravičevanje naslednika. V Obupu reveža sicer kanibalizira prav buržuj, ki prestaja krizo osebnosti. Išče izhod iz svoje obupne, nepopravljive avtoritativnosti. V ponižanju in razžaljenju je edina možnost izstopa iz mreže nasprotij in manipulacij.

Podobno je Grenke solze Petre von Kant bolj optimistična repriza Smrti v Benetkah. Cinično in gospodovalno protagonistko mora izpiti in izprazniti banalno, tuje dekle, ki je objekt njenega neizpolnjenega, obsesivnega poželenja, da lahko von Kantova sprosti svoj oblastni primež nad bližnjimi in svojim življenjem. A odrešitev zaključka se zdi sumljivo podobna smrti, morda zato, ker Fassbinderju nikoli ni uspelo biti kaj drugega kot avtor. S tragičnimi posledicami, bi bilo nespametno pripomniti.

Zadnja tema, o kateri bi pokramljal, je mesto mačizma v tem, sebi navkljub, intelektualno nagnjenem opusu. Tekom teksta sem omalovaževal in sploh skrival pomen homoseksualnosti pri Fassbinderju. Zadnji stavek Obupa je “I'm coming out.” Seks pri Fassbinderju je seveda orodje osvoboditve in seveda ni neposredno povezan z ljubeznijo, prav tako pa ni neposredno povezan s potrebo po zastraševanju in tepežu. Vseeno pa je nasilje prikazano kot eno od orodij za zdrave, upajoče ljudi v vsakodnevnem obračunavanju z ljubljenimi sotrpini. Tako v Sveti kurbi kot v Querellu so liki, ki se med sabo udarijo, deležni našega sočutja. Mislim, da ni naključje, da je Uli Lommel odigral dve skoraj identični vlogi – v Sveti kurbi in Satanovem semenu. Obakrat je postavljen v vlogo pasivnega, seksualno zavrtega milega človeka, le da je v Satanovem semenu še detektiv. Policija je pri Fassbinderju evnuška institucija, katere člani so nezmožni nasilja, družabnosti in so vedno le podložniki ljubosumnih gospodarjev libida višjega sloja. Za nadaljnje nakladanje bi moral žal pogledati Fassbinderjev film o terorizmu, Tretja generacija.

Za konec upam, da ste dobili približen vtis nekega precej osebnega, sentimentalnega revolucionarnega nazora človeka, ki ga je mogoče napasti kot slabega režiserja v maniri žanrskih ustvarjalcev, prav tako pa je o njem mogoče razpravljati v maniri njegovih manj polnokrvnih kolegov. Mislim, da v njegov prid priča dejstvo, da so njegovi filmi postajali manj dolgočasni, kolikor več sem si jih ogledal.

Razpredal je Jan Adlešič.

---

V prispevku, ki sledi, bomo nekoliko podrobneje spregovorili o filmu »Pogovoriti se moramo o Kevinu« Lynne Ramsay. Gre za tretji celovečerec škotske režiserke, s katerim se po seriji nesrečnih slučajev s projektom »The Lovely Bones« po skoraj desetih letih ponovno vrača na filmsko sceno. »Pogovoriti se moramo o Kevinu« je posnet po literarni uspešnici ameriške avtorice Lionel Shriver iz leta 2003 z istoimenskim naslovom. Za potrebe filmske ekranizacije je bilo potrebno literarno predlogo povsem na novo predelati, projekt pa se je soočal tudi s produkcijskimi zagatami, zlasti z zbiranjem zadostnih financ. Odločilna vzpodbuda projektu je tako prišla šele s pristopom Tilde Swinton v naslovni vlogi in z nastopom producenta Luca Roega.

Lynne Ramsay se spomnimo po celovečernem prvencu »Ratcatcher« in »Morvern Callar«, pri čemer pa Ramsayjeva že v »Ratcatcherju« nakaže nekaj poglavitnih značilnosti svoje filmske govorice, kot je na primer nenavadno prehajanje med poetičnostjo na eni in tragičnostjo na drugi strani. Razpoznavna karakteristika njenega načina dela pa je tudi zmožnost, da med osrednjim likom in gledalcem vzpostavi brezšivni, tako rekoč sinergično utripajoč transfer.

Tendenco gravitiranja celotne pripovedne strukture na osrednji lik opazimo tudi v »Pogovoriti se moramo o Kevinu«, saj zgodbo spremljamo skozi oči mame Eve, ki jo po tragičnem dogodku razžira strahotna travma. Gledalci slednje sprva ne poznamo oziroma jo le slutimo v posameznih indicih, kot je avdiovizualna križna kombinatorika zvoka v offu in diegetskega dogajanja v uvodnem prizoru filma. Sicer pa je kombiniranje časovnih perspektiv na način flashbacka tudi glavna narativna strategija, ki kot taka pomembno prispeva k vzpostavljanju izrazito razpoznavne atmosfere filma, zaznamovane z vseprisotnim jedkim občutkom pogube in nemoči, še zlasti utelešene v dejstvu, da mama v svoji poporodni depresiji ostaja popolnoma sama s svojimi strahovi, nemočna.

Prav vprašanje determinizma je eden od osrednjih tematskih vidikov, ki ga skozi lik mame, katere družina se znajde v težko zamišljeni situaciji, skuša prevpraševati film. Miti o materinstvu in angelski nedolžnosti otrok v navezavi na permisivno vzgojo ter poenostavljeno behavioristično razumevanje vzpostavljanja človekove osebnosti služijo za vsebinsko ogrodje, s pomočjo katerega film postavi več vprašanj kot pa ponudi odgovorov.

Navkljub temu, da gre nedvomno za enega boljših izdelkov v letu 2011, filmu le lahko očitamo, da je v posameznih etapah preveč enostranski, zlasti ko gre za reprezentacijo Kevinovih sociopatskih tendenc. Tovrstni prijemi tako vse preveč hitro zapadejo v kliše, poleg tega pa ima slednje lahko tudi resne implikacije za razumevanje razmerja med posameznikom in kulturo.

Po drugi strani pa se amortizacija omenjenih vzgibov vrši z vizualizacijo krute neprizanesljivosti okolice do mame po tragediji. In ravno na tej točki film razklene past behavioristične enodimenzionalnosti – korak za korakom se z Evo spuščamo nazaj v preteklost, v dinamiko mikro vlaken premožne ameriške družine višjega srednjega družbenega razreda, ki pa ni zgolj to. Je namreč tudi metafora za nekatere najbolj nevralgične točke posameznikovega mesta v zahodni kulturi, s čimer skuša film opozoriti na diskurzivno konstrukcijo spolnih vlog, ženskosti, materinstva, vzgoje.

Ta, tako rekoč foucaultovski pristop resonira na takšen način, da "Pogovoriti se moramo o Kevinu" s pomočjo delegacije zunanjosti, imanentne filmskemu mediju, skuša skozi mamin subjektivni pogled razumeti dejanje sina, ki ga zahodna družbena matrica izvede na singularno patologijo. Prav v tem oziru gre tudi osmišljati naslov filma, ki navsezadnje izkazuje ideološko stavo filma: to je poskus, da zaobide psihologizem in sociologizem, predvsem pa moralizem kot tisti diskurz, ki vse bolj zastira, trivializira, predvsem pa posiljuje javni prostor.

Zavoljo tega film ne ponuja črno-belih odgovorov. Ali kot je v nekem intervjuju dejala režiserka Lynne Ramsay: »Ne gre za film o perečem vprašanju. »Slon« je sijajen film, ki se je ukvarjal s tem. To me ni zanimalo. Nisem poskušala ustvariti filma, zasnovanega na perečem vprašanju; skušala sem postaviti niz vprašanj. Dejansko me je zanimalo razmerje med materjo in sinom. Menila sem, da gre za zadnji tabu v smislu: svoje otroke imaš rad, vendar ali so ti všeč? To se mi je zdela zanimiva domneva. Resnično še nisem videla dela, ki bi to raziskovalo.«

Prisluhnimo sedaj nekaterim izjavam odlične Tilde Swinton, ki smo jih našli na »Youtubu«.















O tabuju materinstva:















Več o osrednjem liku, mami Evi, vnovič Tilda Swinton:















»Pogovoriti se moramo o Kevinu« torej skuša razpirati tiste razsežnosti kulture, ki jih le-ta sama tabuizira, tlači in tako vseskozi ponavlja. V sled tega je na »Kevina« moč gledati kot na označevalca vsega zamolčanega v kulturi, to zamolčano pa smo navsezadnje prav mi sami, način družbenih vezi, ki smo jih spletli, a za katere se delamo, kot da nimajo nič opraviti z nami. Vendar pa zunanja notranjost le ni tako zunanja kot si radi predstavljamo. Oziroma nam je prav ta zunanjost morda še najbolj notranja.

-

Preden se od vas poslovimo, dragi poslušalci, naj vam postrežemo še z nekaj novicami. Do triindvajsetega februarja se lahko prijavite na »Javni razpis za izdelavo neodvisnih filmov producentov za javno kinematografsko predvajanje v letu 2011«. Razpisovalec je RTV SLOVENIJA. Več o razpisu na spletni strani »RTV Slovenija«, pod kategorijo »Novice zavoda RTV«. Na 23. tržaškem filmskem festivalu je zmagal dokumentarni film režiserja Metoda Pevca »Aleksandrinke«, ko pa smo že pri festivalih, naj vas opozorimo, da se je pred petimi dnevi začela že 41. edicija mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, ki se bo letos med drugim poklonila Petru von Baghu, filmskemu zgodovinarju in režiserju. Zelo zanimiva bo tudi sekcija »Skrite zgodovine«, v kateri bodo predstavili sodobni kitajski dokumentarni film in dela Ai Weiweia. Več o festivalu na festivalski spletni strani.

Filmska mreža »Nisi Masa« v Mariboru med 22. in 28. 2. pripravlja zanimivo delavnico z naslovom »Occupy Mashup«. O delavnici nismo uspeli izvedeti veliko, zato morebitnih sociološko-političnih vidikov ne moremo komentirati, lahko pa na spletni strani »L'mita« (http://www.lmit.org/) preberemo, da bo delavnica posvečena tematiki »Gibanja Occupy« in da bo temeljila na kombinaciji aktualne globalne tematike in recikliranja obstoječih posnetkov.

Če vas srbijo prsti za zastonj kokice in prost vstop, predvsem pa vas srbijo oči za filmski maraton, si v sredo, 1. februarja, v »Gromki kinu« lahko ogledate filmski maraton, ki sliši na ime »Tito, Bebek, Brus Li!«. Štart ob štirih, zadnja projekcija ob pol desetih zvečer, več pa na Gromkini spletni strani.

Prav tako, naj vas še spomnimo, da si v »Kinoteki« lahko še vedno ogledujete Fassbinderjeve filme. Zaključimo pa naše današnje druženje z novičko, da se Monty Pythonovci vračajo, in sicer s farso »Absolutely Anything«.

Zatorej nam gre današnjo oddajo, ki sva jo pripravila Jan Adlešič (prispevek o Fassbinderju) in Nina Cvar (kritiko filma "Pogovoriti se moramo Kevinu" ter novičke), v eter pa jo je poslal tehnik Srečko, zaključiti v »montypythonovskem« slogu, in sicer za današnji čas tudii aktualnim klipom, ki so ga youtubovski uporabniki naslovili kar z »Religion explained in under 2 minutes«:
















Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30600