Nocoj bomo prisluhnili koncertnemu albumu, na katerem angleška folk zasedba The Unthanks interpretira skladbe Roberta Wyatta in Antonyja Hegartyja oziroma njegovega benda Antony and the Johnsons. To je peti album zasedbe The Unthanks, ki z naslovom »Diversions: volume 1« napoveduje serijo nadaljevanj.

Skupina, ki je prvi dve plošči izdala pod imenom Rachel Unthank and the Winterset, je v preteklosti svoj izraz oblikovala predvsem s premišljenimi in prepričljivimi izvedbami ljudskih skladb. Njihovi aranžmaji žanru primerno poudarjajo naravnost in akustičnost ter večinoma temeljijo na klavirju in godalih, v ospredju pa je petje sester Rachel in Becky Unthank. Čeprav je v glasbi mogoče zaznati drobne sledi najrazličnejših vplivov, je ta v formi močno vezana na tradicionalne oblike. Pri tretjem albumu se je štiričlanska zasedba preimenovala in razširila. Pridružila sta se ji Chris Price na kitarah in basu ter aranžer, pianist in bobnar Adrian McNally. Slednji je z The Unthanks že pred tem sodeloval kot glasbenik, bil pa je tudi njihov menedžer. Kot izvemo v enem od premorov med skladbami na koncertu, naj bi bil prav on zaslužen tudi za uresničitev pričujočega projekta.

Skladbe na albumu so bile posnete na dveh koncertih, ki sta se v dveh zaporednih večerih decembra 2010 zgodila v londonski cerkvi Union Chapel. Črpanje iz opusov Roberta Wyatta in Antonyja Hegartyja se zdi smiselno: poleg tega, da The Unthanks oba navajajo med glavnimi vzori, je med njima mogoče potegniti še kakšno vzporednico. Oba na primer ustvarjata zelo lirično, izpovedno glasbo. Svoj glasbeni izraz gradita na unikatnem, nekonvencionalnem vokalu in lahko bi rekli, da vsak na svoj način tudi kot celostni pojavi delujeta nekoliko ekscentrično. Skupno jima je torej predvsem to, da je njuna izraznost specifična in prepoznavna. S tega vidika pa je naloga, ki so si jo zadali The Unthanks, precej zahtevna in odpira vprašanje, ali je glasbi, ki jo avtor tako močno pooseblja, sploh mogoče kaj dodati.

The Unthanks skušajo svoje prispevati predvsem z dovršenimi aranžmaji in doživeto interpretacijo. To jim pravzaprav dobro uspeva – material podajajo osebno in prepričljivo, zdi se, da jim ustreza tudi pomik od folka k naprednejšim prijemom Wyattovih in Hegartyjevih skladb. Potencialno monotonost pretežno baladnega izbora skladb premagujejo z velikim izraznim razponom, ki sega od minimalističnih vokalnih linij do mestoma bogatih in udarnih orkestracij. Vse skupaj popestrijo še sproščeni in šaljivi vmesni komentarji, ob katerih se poslušalci ne bomo ravno valjali od smeha, morda pa se bomo zaradi njih v ovekovečeni dogodek lažje vživeli.

Čeprav je album Diversions Vol. 1: The Songs of Robert Wyatt and Antony & The Johnsons sam po sebi dovolj zanimiv in užiten, pa se z njim The Unthanks težko postavijo ob bok avtorjema, ki ju poustvarjajo. Skladbe so naštudirane in precizno izvedene, zmanjka pa nekaj prej omenjene individualnosti – tistega posebnega naboja, ki bi ga nekoliko nesramno lahko povezali z Wyattovo pomanjkljivo protezo ali Hegartyjevo staromodno žensko pričesko. Če vokal Rachel Unthank označimo kot nekaj posebnega, je pomen te oznake pač drugačen - skromnejši, kot če jo pripišemo avtorjema skladb. Pri ocenjevanju takšnih reinkarnacij tako ni umestno le vprašanje, kaj je glasbi v poustvarjanju sploh mogoče dodati, ampak tudi, kaj ji je v poustvarjanju odvzeto. Čisti, perfekcionistični aranžmaji The Unthanks delujejo precej nedolžno in mainstreamovsko, v takšnem kontekstu pa Wyattova glasbena avantgardnost ne pride toliko do izraza, čeprav so njegove skladbe v izhodišču bolj zanimive in razgibane: Out of the blue izstopa po energičnosti, Dondestan je pravzaprav poskočnica, Lisp service močno spominja na kakšno od bolj komornih kompozicij iz zgodnjega obdobja King Crimson, na primer Islands. Hegartyjeve skladbe, ki obsegajo krajši prvi del albuma, so trdneje uokvirjene v klasični baladni formi. S kompozicijskega vidika so manj ambiciozne in morda prav zato v izvedbi The Unthanks učinkujejo bolj prepričljivo. Posebej izstopa skladba For today I am a boy, v kateri svetle harmonične modulacije večglasnega petja nakazujejo celo nekakšne obrise afriške melodike.

V skupnem je torej album Diversions vol. 1: The songs of Robert Wyatt and Antony & the Johnsons prepričljiv izdelek, ki pa ne nosi teže izvirnih kompozicij in kot tak vsekakor bolj nagovarja fene zasedbe The Unthanks kot fene Roberta Wyatta ali skupine Antony & the Johnsons.