 Glasba> Tolpa bumovCOMMON: The Dreamer / The Believer (Warner, 2012) (ponovitev 11. 2. 2012 ob 1.15)
Petek, 3. 2. 2012
avtor/ica: jizah
Chicaški raper COMMON je starosta raperske scene. Mnogi ga zadnja leta, sploh po zadnjh dveh, sicer dobrih, a precej "for the people" ploščah nismo videli kot človeka, ki bi lahko znova ustvaril presežen raperski izdelek. Ko je konec lanskega leta na spletišče priletel najprej komad z NASom, nato pa še singl "Sweet", smo videli, da se je v njem prebudil pravi raperski duh znova podložen s produkcijo dolgoletnega glasbenega sopotnika NO I.D.-ja. Mu je uspelo na plošči obdržati tak nivo?
Chicaški raper Common Sense je leta 1992 zaplodil svoj prvenec „Can I Borrow a Dollar?“ in najavil pohod danes izjemno močne chicaške raperske scene. Leta 1994 je izdal še antologijski priročnik hudih vzorcev in odličnih refleksij poimenovan „Resurrection“ ter s svojo kariero nadaljeval zgolj pod imenom Common.
No, ravno omenjeni začetek pa je še kako pomemben za glasbeni izraz Commona kot raperja, saj je vedno rad eksperimentiral, vedno je imel rad mehkejše raperske podlage, ki jih je odlično izkoriščal. Vmes je padal v včasih plodno in včasih neplodno konfuzijo mnogih žanrskih raziskovanj, nagnjenih pretežno k nekakšnim posthipijevskim in sodobnim soul vzorcem, eksperimentom z živim ansamblom, a se je fant vedno vračal nazaj h koreninam.
In njegove korenine so tudi korenine mojstrskega chicaškega raperskega producenta in vinilokopača, občasno pa tudi raperja No I.D.-ja. Sopotnika s prvih treh plošč sta se tako po 15 letih znova znašla skupaj in ustvarila dokaj kohezivno glasbeno popotovanje po hiphopu devetdesetih let, ki pa produkcijsko vseeno ni ostal tam, marveč išče vse prednosti sodobne zvočne slike, zvok ni več vinilno prašen, temveč bolj sodobno raperski. Znotraj zvočne slike pa ne sledi trenutnim trendom, saj se ne Common ne No I.D. ne trudita kopirati, ampak raje ustvarjata po svoje.
Na tokratni, sicer kratki, a zavedni, razmišljujoči in hkrati pozitivni plošči je ponovno združen dvojec dokazal, da se glasbeno še kako ujema. Globoko je nadgradil zadnja dva albuma Commona, sploh njegov eksperiment z malce bolj generično godbo in produkcijo Neptunesov na čelu, ki smo ga lahko slišali na albumu „Universal Mind Control“, datirajočem v leto 2008.
Deveti album vodilnega chicaškega stihoklepača je za izvajalca, ki se veliko potika po modnih brveh in Hollywoodu, presenetljivo eksploziven in energičen v prvem delu, v drugem delu pa postane malce bolj neosoulovsko „commonovski“. Bazira na estetiki mnogih vzorcev hiphopa devetdesetih let preteklega stoletja, z veliko zanimivimi vzorci za hiphop dokaj atipičnih izvajalcev, kot so recimo Kenny Loggins, Electric Light Orchestra, Doris & Kelly are Orange Krush, a vseeno deluje zelo rapersko.
Vokalna konotacija albuma je zlivanje ulične raperske zavednosti ter pozitivnega hiphopa, presenetljivo zinterpretiranega na nivoju mladeniča lačnega mikrofona. Common se je nehal izgubljati znotraj nekakšnih neosoulovskih trendovskih figur, ohranil je sicer nekaj zanimivih in hrustljavih pevskih refrenov, ki proti koncu albuma gravitirajo vse bolj proti popu, a je poslušalcu zapustil pozitivna sporočila. V njih govori o osvobojenosti, veri, sanjah, o hiphoperski kulturi, nasilju, doda dve bolj introspektivni osebni ljubezenski zgodbi, sporočila pa dobro sledijo produkciji No I.D.-ja.
Morda Common občasno izgubi koordinate, poslušalcu ponudi občutek dezorientiranosti, a po drugi strani precej osredotočeno in intenzivno sledi tematiki tega precej kratkega albuma, ki se odlikuje tudi po tem, da so gostje na njem res redki in izbrani, saj poleg dveh vokalistov, Maye Angelou ter Johna Legenda, na albumu najdemo le še raperskega pravoborca NASa ter njegovega očeta alias „Popsa“, ki redno zaključuje njegove albume s svojo refleksijo o glasbi in okolici.
Kreativne vizije, s katerimi se je Common sprehajal skozi kariero do sedaj, so ga ob koncu popeljale v svet cikličnega hiphopa, z dobro dodelanimi podlagami in premišljenim, nemoralističnimi, a razmišljujočimi besedili. Tudi tokrat blesti tam, kjer je sicer najboljši - v interpretaciji, dikciji in podajanju besedil, s katerim je še kako plodno in presenetljivo zaključil nabor lanskih raperskih plošč s taktno, rahlo nekohezivno, a še kako pristno ploščo, kjer pa huronskemu in odličnemu začetku končne kompozicije ne sledijo več tako močno. Kljub temu smo dobili nepričakovan raperski presežek iz veteranske sekcije.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30658
|