»Zelo smo srečni« je bila prva izrečena reakcija grškega premiera Lukasa Papademosa po sklenjenem dogovoru o novi, drugi pomoči Grčiji, ki obsega 130 milijard evrov javne pomoči ter odpis 107-ih milijard dolgov s strani zasebnih upnikov. Vse to seveda na račun tistih, ki z danostmi grškega primanjkljaja v javnih financah države nimajo kaj preveč opraviti. Multitude bodo poslej še bolj zategovale pasove. V negativnem trendu bo z novimi predpisi ostalo tudi zdravstveno stanje prebivalcev. Izobraževalni sektor, ki naj bi bil sicer motor opevanega gospodarskega napredka, pa bo zgolj del kolateralne škode načrtovanega varčevanja grške države.

Evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Olli Rehn je ob dogovoru dodal, da je maraton res grška beseda. Že sicer je celotno dogajanje v Grčiji prežeto s simboliko. Če so pogajanja za mizo potekala dolgih dvanajst ur, pa je grška javnost zaključni trenutek dojela kot poslednjo večerjo - kot smrt, v tem primeru družbene in državne ureditve ter začetek prehajanja v novo.

Ni zanemarljivo, da se kopja lomijo v - vsaj pregovorno - zibelki Evrope, Grčiji. Se je res sklenil krog neke civilizacije, smo res priča zaključnemu dejanju? Evropa je združena, posameznik, tudi s pomočjo grške dediščine, osvobojen. Prav ta elementa pa služita v večji meri ravno silam, ki vehementno in nonšalantno rušijo uveljavljeni družbeni ustroj.

Narava danosti je taka, da solidarnost in podobno visokoleteči, nekdaj povsem običajni pojmi dobivajo nov zalet. Sposobnost domiselno poimenovane trojke, torej Evropske Unije, Mednarodnega sklada in Evropske centralne banke, da privijajo Grčijo, Grke in Grkinje, do skrajnih mer, je predvsem v atomiziranosti družbe, v kateri so se tudi na račun obdobij debelih krav ljudje enostavno privadili na sintagmo deli in vladaj.

Še nedavno večina v Grčiji, a ta se le iz dneva v dan oža, razumeva lastno usodo na individualističen način, kot napako nekje v procesu lastnega delovanja. Morda nekoliko širše, kot usodo, ki jo delijo s skupino, ki je grešila. Ravno ta sentiment želi vladajoči grški, predvsem pa mednarodni razred unovčiti zavoljo vzpostavljanja nove hegemonije. A pretirana skrb je odveč. Najpogostejša parola na ulicah Grčije in v samem odnosu ljudi postaja klic »Skupaj stojimo«.

Dejanski pomen politike – torej skupen napor organiziranja družbenih struktur in funkcij na vsakodnevni bazi – se obnavlja. Ljudje v Grčiji preprečujejo izklope elektrike družinam, ki vrtoglavih računov več niso sposobne plačevati. Organizirajo časovne banke, katerih namen je izmenjava storitev. Na primer, popravim ti vodovod, ti pa si vzameš čas in mi popraviš avto.

Tudi odnos do Evrope se krha. Ne le v Grčiji, temveč širom po vsem starem kontinentu. Razumevanje danosti zori, sklep se izoblikuje, ta pa narekuje vedenje, da za trenutno stanje ni odgovorna lenobna sredozemska Grčija, temveč vezivo Unije, ki se imenuje evro. Na račun tega veziva je v preteklosti prihajalo do prestrukturiranj na podlagi tržnih zakonitosti, ta pa so le večala prepade predvsem na račun elit, tako lokalnih, predvsem pa evropskih. Ob krizi, ki jo izkušamo že leta, pa so ti prepadi postali otipljivi za mnoge.

Evropa torej potrebuje novo vezivo, za evropskega človeka pa je potrebno novo, lahko tudi staro, a bistveno drugačno pojmovanje politike. A to seveda ni parola deli in vladaj, temveč sodeluj in sooblikuj.