Univerzi bo vsak čas odbila zadnja ura. Od nekoč privilegiranega prostora izobraževanja in raziskovanja je ostalo bore malo. Namesto njenih tradicionalnih nalog, kot so kritična refleksija, spodbijanje norm ter avtoritet na področju znanosti, so zadnje čase na univerzi pozornosti deležne vsebine drugačnega porekla. Te so daleč od kakršnegakoli avtonomnega mišljenja in preizpraševanja o lastnem delovanju. Prej lahko govorimo o ozkoglednosti vključenih in njihovem podrejanju moči logike kapitala.

Nekdaj plemenita institucija se zdi kot izmozgana, resignirana starka, ki je pod težo pritiskov nazadnje le klonila in svoja vrata na široko odprla podjetniškemu duhu, ki ga je veter že dolgo nosil okoli njenih vogalov. Kako si lahko drugače tolmačimo številne delavnice, organizirane s strani tako imenovanih kariernih centrov?! Na njih študentke in študente seznanjajo s pastmi, na katere bodo kot samostojne podjetnice in podjetniki naleteli na neizprosnem trgu.

Spet drugič pride z univerze na fakultete prijazno vabilo k akreditiranju skupnih predmetov »z generičnimi znanji in spretnostmi« za doktorski študij, pri katerih bi slušateljice in slušatelji osvojili prepotrebna znanja s področij podjetništva in vodenja projektov. Ob tem so prijave ožjih znanj, lastnih posameznim znanstvenim disciplinam, nezaželene.

In področje izobraževanja ni edino prizadeto ... Smo pričakovali kaj drugega? Z enakimi težavami se spopada tudi ena najplemenitejših dejavnosti sploh, raziskovanje. Čeprav si to težko predstavljamo drugače kot institucionalizirano in javno financirano, se danes kot takšno pogosto izključuje z drugo platjo istega kovanca: da ostaja avtonomna in s tem svobodna miselna dejavnost. Cilj ni več raziskovanje samo po sebi in s tem kritična osvetlitev nekega področja ter preseganje njegovih norm, temveč podreditev kapitalu za doseganje dobička. S tem se radikalno predrugači celotna notranja dinamika univerze. Njena naloga pod novimi pogoji nikakor ne more več ostajati kritična refleksija realnosti, teoretizacija prakse s pomočjo metodološkega aparata, ki ga moramo včasih šele izgraditi, temveč se sedaj ukvarja s produkcijo aplikativnih znanj. Ta ostajajo nereflektirana, s tem pa idealna za perpetuacijo že tako nevzdržnega neoliberalizma kot hegemonske politično-ekonomske paradigme.

Hkrati tla pod nogami izgublja teorija, ki si je domicil tradicionalno našla na univerzi. Z njo je iz procesa izobraževanja in raziskovanja izključena kritična intervencija razmišljujoče subjektivnosti, kot se je o teoriji v svojem eseju Brodolom univerze izrazil Michel Freitag. Ne velja biti presenečen, če za takšnim procesom stoji prav to: vrnitev v predmoderen, dogmatski in avtoritativen način posredovanja kulturnih referenc. Nekoč je bilo institucionalno mesto tega posredovanja Cerkev. Potem jo je nadomestila univerza, s sebi lastno dinamiko, danes pa se z razkrojem univerze krog očitno sklepa. Na mesto Cerkve je stopilo nekaj veliko bolj abstraktnega, a vendar omejujočega in podrejajočega - kapital.

Pod pretvezo rešitve univerze iz njegovih krempljev se je v Evropi vsiljevala bolonjska reforma. V njenem prestrukturiranju visokega šolstva je najbolj bodlo v oči skrajšanje časa študija in njegova druga stopnja, ki je bila z znanstvene ravni degradirana na strokovno. A domnevna rešiteljica se je izkazala za dosledno uresničitev korakov, ki so univerzo že tako pahnili na rob prepada. Hitro se je izkazalo, da ima skrajšan čas svoje korenine predvsem v zmanjšanju stroškov študija in znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Še danes študirajoče je potrebno že jutri poslati na trg, kjer bodo, če bodo dobili delo, uspešno izkoriščana delovna sila. Neumestno bi bilo reči: kljub znanju, ki so ga osvojili. Natančneje je: ravno zaradi tega znanja, ki je prilagojeno potrebam gospodarstva. Zaostrena teleološkost univerzitetnega izobraževanja torej. Danes se potemtakem ne čudimo zvezdnemu nebu nad nami, kot je predpostavljal Immanuel Kant, temveč moči kapitala, če to sploh opazimo.

Iz povedanega bi lahko potegnili pravzaprav paradoksalni sklep o tem, da ima univerza danes v družbi izjemno pomembno vlogo. Sicer je vse manj tista institucija, ki smo jo vedno povezovali z odprtostjo duha, zato pa toliko bolj pridobiva na veljavi pri kapitalu; ta jo namreč generira in ona je njegova podpornica.

Tej ugotovitvi pa sledi nujna vpeljava samokritike. Trditev iz prvega stavka tega komentarja o tem, da so univerzi šteti dnevi, torej še zdaleč ne drži, ali pa velja zgolj za tradicionalno pojmovanje te institucije. Ponuja se analogija o državi v prosto-tržnem gospodarstvu. Čeprav so jo imeli mnogi za odvečno, se je do danes izkazalo, da temu ni tako. Še več, za kapitalizem je nepogrešljiva. Tako je bilo na njegovem začetku v mestnih državicah Severne Italije in tako je še danes. Sicer zvezanih rok in betežna, a vendarle je država tukaj, vsakič znova izkazujoč svojo servilnost kapitalu.

Nič drugače ni z univerzo. Prestrukturirana, skregana z vsakršno logiko, ki je gnala njen dosedanji obstoj, bo preživela. Preživela na način, da bo vzgajala uporabne in - kot se danes rado reče - inovativne kadre, ki bodo v službi kapitala. Univerzo torej čaka ponovno vstajenje. Ob tem dogodku ji bo ostalo zgolj njeno staro ime. Še nikoli prej namreč ni imela opraviti s tako univerzalno stvarjo. V nasprotnem primeru se danes ne bi znašla v njenem primežu.

Komentiral vajenec Blaž, pregledal Franci.