 Kultura> Kosilo nekega moljaIan McEwan: Solar
Sreda, 29. 2. 2012
avtor/ica: Petra Meterc
Roman Iana McEwana o globalnem segrevanju, ki to pravzaprav ni. Danes ob 16h.
Ian McEwan je britanski romanopisec in scenarist, predvsem pa ljubljenec bralcev. Prejel je že nagrado booker, film, predelan po njegovi knjigi, pa je prejel oskarja. V lanskem letu je pri Mladinski knjigi v prevodu Miriam Drev izšel roman Solar. Ta pri bralcih ni doživel takšnega navdušenja kot poprejšnje McEwanove knjige pa tudi kritiki mu niso bili tako naklonjeni kot ponavadi.
Če ste brali McEwanove prejšnje knjige, boste v Solarju našli kaj precej podobnosti – pa vseeno, te so razporejene drugače, vse skupaj pa povezuje humor, ki sicer za avtorja ni značilen. Antijunak romana je Beard, 53-letni Nobelov nagrajenec iz fizike, ki je to ultimativno priznanje prejel že v svojih dvajsetih in zato v svojem poststockholmskem življenju predvsem poseda v komitejih, hodi na bankete, posoja svoje ime različnim institucijam in je vodja raziskovalnega centra, ki ga je Blair ustanovil predvsem zato, da bi se zdelo, da vlada kaj počne glede podnebnih sprememb.
Za Bearda je globalno segrevanje le še ena novica med mnogimi morečimi dejstvi, o katerih vsak dan prebira v novicah. Sam pa se ukvarja s pomembnejšimi stvarmi; na primer z dejstvom, da ga žena vara pa tudi s tem, da je vedno bolj debel. McEwan se vsekakor ne trudi, da bi ga vzljubili. Prej nasprotno; v romanu poskuša izpodbiti kakršnokoli krepost in dostojanstvo tega znanstvenika. Ta ne le da je tudi sam že 11-krat prevaral ženo, povrhu vsega pošlje nedolžnega v zapor, ukrade načrte drugega znanstvenika za velik projekt, je pohlepen, brezglav in požrešen mizantrop, ki pa na čase ne deluje preveč prepričljivo. Mnogi bralci so verjetno prav tega asimpatičnega mizantropa McEwanu zamerili, saj sicer ni navajen postavljati takšnih osebkov v fokus svojih romanov.
Če se ob prebiranju zadnje platnice romana zazdi, da se bo McEwan resno lotil globalnega segrevanja, temu ni tako. Podnebne spremembe so v romanu le rdeča nit, pa čeprav je jasno, da je McEwan naredil svojo domačo nalogo; v romanu iz rokava namreč stresa znanstvena dejstva, zaradi katerih je z imeni zapolnil sekcijo zahval ob koncu romana. Zdi se, da tako McEwan kot njegov lik mislita, da je pravilna reakcija na podnebne spremembe preprosto upanje, da bodo tehnologija, zanimanje posameznikov in tržna razporeditev energijskih virov v prihodnosti kaj rešili, obenem pa se v romanu avtor ne postavi na stran tistih, ki v spremembe verjamejo, kot tudi ne na stran skeptikov. Ne moralizira in ne pametuje.
Z likom Bearda in drugih v romanu spodbije avtoriteto znanstvenikov, ki so dandanes vsemogočni eksperti, na katere polagamo vse naše upe in zaradi katerih se kljub temu ali pa prav zato pogosto počutimo prevarane. McEwan tem novodobnim mesijam spodnese tla pod nogami. Kako naj bi namreč svet rešil znanstvenik kot Beard, ko pa se namesto z razvijanjem svoje domnevne genialnosti ukvarja z zadevami, kot je vrečka čipsa.
Roman Solar so mnogi označili za lahkotno branje, kar pravzaprav tudi je. McEwan se ga je namreč tako tudi lotil. Morečo in pogubno temo je postavil v lahkotno in komično ozračje. Obešenjaški humor se prepleta s preprostimi šalami, ki mejijo na tretjerazredne pisarije, najbolj tragikomična v romanu pa sta lik znanstvenika in dejstvo, da je usoda planeta v rokah takšnih ljudi, kot je on.
Tok v knjigi se pogosto zaustavi, deli romana pa se med seboj na čase zdijo nezdružljivi in bi bolje delovali kot posamezne kratke zgodbe. McEwan je roman porazdelil na tri obdobja, po letu 2000, po letu 2005 in 2009, v katerih so očitna namigovanja na politiko Busha, vmes pa se najde tudi parodija na Gora. Skupaj s spremembami v svetovni politiki se v teh obdobjih spreminja tudi Beard. Na začetku ga podnebne spremembe niso brigale, na koncu romana je zagovornik alternativnih virov energije. Z obdobji se poslabša tudi njegovo zdravstveno stanje; vsakič je bolj debel, v zadnjem delu pa mu je bil odkrit melanom, s čimer nam McEwan verjetno želi namigniti, da ljudje pravzaprav najbolj škodujemo samim sebi, tako na osebni kot na globalni ravni.
Ob branju McEwanovega romana se molj ne bo ravno nasitil, vseeno pa se bo nasmejal, sploh če nam pogoja za dobro branje ne predstavlja simpatičen junak. Žal se pripoved na koncu prevečkrat zaustavi, vmes pa zmotijo narativne nesreče, kot je znana anekdota o nekom, ki na javnem prevozu namesto svojega prigrizka seže po tistem od sopotnika v prepričanju, da krompirčke vleče iz svoje vrečke čipsa. Avtor se k anekdoti sicer vrne in jo prek junaka reflektira s trditvijo, da si lahko kdorkoli vzame urban mit za svojega, saj doživetja niso enkratna. S tem je morda želel vreči kost kritikom, ki so ga ob nekem drugem romanu napadli zaradi delov zgodbe, ki so se zdeli preveč podobni nekaterim že zapisanim pripovedim, vendar v to trdo kost žal z grenkim priokusom zagrize bralec.
Žvečila je Petra.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30983
|