Kultura> Kosilo nekega molja

»Hrana kot kultura«, Massimo Montanari, Sandorf, 2011.
Sreda, 7. 3. 2012

avtor/ica: RKHV vajenci


Danes vam bomo predstavili na Hrvaškem objavljeno knjigo »Hrana kot kultura«, italijanskega zgodovinarja Massima Montanarija, ki si je zadal nalogo predstaviti kulturna razmerja človeštva čez omrežje prehranjevalnih navad.


Danes vam bomo predstavili na Hrvaškem objavljeno knjigo »Hrana kot kultura«, italijanskega zgodovinarja Massima Montanarija, ki si je zadal nalogo predstaviti kulturna razmerja človeštva čez omrežje prehranjevalnih navad. Knjigo je lansko leto izdal založnik Sandorf, v originalu pa je izšla pri Columbia University Press leta 2006. Zbiranje okrog mize se ne ustavi pri zadoščenju lakote, saj različne ravnine družbe okrog mize posedajo bodisi zaradi družinskih srečanj, delovnih razmerij, ali celo opravljanja državniških dolžnosti.

Že pri antičnih zdravnikih najdemo definicijo hrane kot »to, kar ni v naravi.« Po razvitju poljedelstva in živinoreje, ki se pojavita v neolitiku na območju tako imenovanega Rodovitnega polmeseca ali Srednjega in Bližjega vzhoda, je bila skupnost lovcev-zbiralcev zmožna preklicati kontrolo rojstev in začeti z ustvarjanjem kulture, ki hrano konzervira, seveda upoštevajoč dolgoročne prednosti konzervacije.

S kultivacijo rastlin in udomačevanjem živali se človek osvobaja in naredi prvi korak pri zmagi nad naravo.

Najrodovitnejše in najbolj redilne rastline za vzgojo 'vstopijo v kulturni miks', kot bi to poudaril kunst-teoretik Paul D. Miller. Pšenica na Mediteranu, sirek čez Afriko, riž v Aziji ter koruza v Ameriki. Te rastline je francoski zgodovinar Ferdinand Braudel poimenoval 'civilizacijske' – okrog njih se organizirajo življenje skupnosti, ekonomska razmerja, oblike politične oblasti, kulturna ikonografija in religijski rituali … Okrog mest izmenjave nastanejo kraji, na katerih človek materialne ravni (pri kateri gre za akumulacijo dobrin) razmejuje od duhovne ravni (prostora mesta, izven narave).

Že kruh simbolizira človekovo zapuščanje živalskega kraljestva in vzpostavitev 'civilizacije', ki je liturgični simbol, ki ga krščanstvo prevzame od grško-rimske tradicije. Meščan se tako formira kot osebnost, ki shranjuje hrano, sledeč ritmu letnih dob, kar poudarja razliko med naravno in kulturno identiteto. Kuhanje je, kot piše Montanari, človeška dejavnost par excellance, ki naravni izdelek transformira v nekaj bistveno drugačnega. Pojme kuhanega in surovega, ki jim je Levi-Strauss posvetil sloviti esej, bi tako lahko označili kot nasprotne dialektične pole narave in kulture.

Po razvoju poljedelstva poraba ognja predstavlja naslednji korak obvladovanja narave. V kuhinjskemu imaginariju je uporaba ognja pač esencialna, saj se tistega, ki ga v naši civilizaciji pri pripravi hrane ne uporablja, ne dojema več kot človeka. Po drugi strani se dimenzija kuhanja razločuje od kulinarike, tako kot se čtivo razlikuje od literature. Italjanski pojem 'cucina' pa združuje oba pomena.

V tretjem delu knjige zgodovinar Montanari trdi, da so kategorije dobrega in slabega, čeprav si pogosto mislimo, da gre za subjektivni okus senzorjev na našem jeziku, podedovane iz tradicionalne vzgoje. Organ okusa so pač možgani in definicije okusa pripadajo kulturni zapuščini človeštva. Poudarjajoč pojem 'naravnega' in jukstapozicirajoč v raznovrstnih kontekstih avtor poudari, kako sta italijanska in evropska kuhinja danes večinoma analitični, kar pomeni, da razlikujeta eden okus od drugega, kar je posledica kulinarične revolucije iz 17. stoletja. Tedaj je bilo ukinjeno dojemanje hrane preko logike sintetizacije, kar je bila zapuščina starega Rima.

Grenko-sladko v borovničevem džemu ali sladko-slano v božičnih sladicah izvirata iz srednjeveške kuhinje, kuhinje okusnih, medsebojno pobijajočih se kontrastov. Druga osnovna značilnost predmoderne kuhinje je varčljivost pri uporabi maščob. Če iz tega nadaljujemo v smeri geneze jedilnega pribora, nas elementarna logika pripelje k nožu, ki se ga je uporabljalo za izločevanje sestavin iz narave. Potem se pride do žlice, ki je bila nujna za tekoče jedi, in šele potem do vilice kot oblike ekstremne prefinjenosti družbenih kodov obnašanja. Prehranjevanje z rokami je dandanes nenavadna eksotika, v srednjem veku pa je bila naravna praksa. Sodobne tendence rekonstrukcije zgodovinske kuhinje so podobne predvsem igri. Brez izročila, pa ostaja ta igra brez avtentičnosti.

Skupno hranjenje za mizo je na vseh družbenih nivojih prva oznaka pripadanja skupini. Kolektivna identiteta se vzpostavi prav ob mizi. Pomislimo samo na mesto zbiranja Jezusovih apostolov ali vitezov kralja Arturja. Iz prepoznavanja obnašanja ob mizi se tvorijo različne definicije vključenosti ali ločenosti, iz katerih izhajajo rituali ločevanja jedi, ki so kot gramatika ali slovar – naznačujejo strukturo, znotraj katere vsaka komponenta definira svoj pomen.

Kulture so nestabilen izdelek zgodovine, kulinarične identitete niso zapisane v večnem nebu, pravi Montanari. Nasprotno, bolj kot so prehranjevalne kulture bogate in zanimive, bolj kot se srečujejo z drugimi kulturami, bolj žive in pogoste so tudi izmenjave in spremembe.

Kosilo nekega molja je pripravil Vid Jeraj


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31068