Aristotelova Retorika. Če ne zaradi drugega, bi jo morali brati zato, da vidite kaj je retorika in kaj manipulacija, ter morda začutite, kako ste predmet
marsičesa nehotenega tudi sami.
POSNETEK ODDAJE:
Kot ugotavlja založnik slovenske izdaje Aristotelove Retorike, Šola retorike Zupančič&Zupančič, je retorika kot veščina danes poteptana beseda. Čeprav je v antiki govorništvo uživalo velik ugled, pa so se že takrat pojavljali nasprotniki, eden glavnih je zagotovo bil Platon, ki jo obtožuje zagovarjanja videza in ne resnice. Aristotel, ki se s svojim učiteljem v marsičem ni strinjal, je tudi tu zavzel drugačno pozicijo, saj retorike kot take ne napada, četudi ne moremo reči, da jo ravno povzdiguje na piedestal, jo pa obravnava kot še eno izmed proizvajalnih vednosti, katere izdelek je prepričljiv in ne zgolj lep govor.
Sedaj lahko to dobrih petsto strani dolgo mojstrovino antične teorije govorništva beremo tudi v slovenščini, in sicer v prevodu dr. Mateja Hriberška, ki smo mu zastavili tudi nekaj vprašanj. Najprej pa povejmo nekaj malega o retoriki v Aristotelovem času oziroma izpostavimo nekatere očitke, ki jih Aristotel naslavlja na svoje predhodnike in sodobnike.
Čeprav se beseda uporablja že dosti pred teorijo in jo rabi že Homer, pa so njeni teoretični začetki dosti poznejši. Ravno Aristotel naj bi v izgubljenem delu Sofist kot prvega retorika navajal Empedokla iz Akraganta, a te domneve ni možno potrditi. Nekoliko več vemo Koraksu in Tejziasu, ki ju zato lahko bolj upravičeno štejemo za začetnika retorične teorije, poznana pa sta bila predvsem po zagovarjanju verjetnosti in prvi delitvi sodnega govora na uvod, izvajanje in sklep.
Nekoliko kasneje se pojavijo sofisti, ki so prvi pričeli odpirati etične razprave, veliko pa so storili tudi na drugih področjih in eno takih je zagotovo retorika. Nujno je omeniti Trazimaha in Gorgiasa, ki sta vsak na svoj način zaznamovala retoriko, a po mnenju nekaterih je največjo sled v govorništvu pustil ravno Protagora s svojim relativizmom, ki je kasneje služil kot glavni predmet napada na retoriko kot tako.
Kmalu za sofisti se že pojavi kopica retorikov, najbolj znana za časa Aristotela pa sta Lizias in Izokrat. V antični Grčiji pa so poleg govornikov, ki so zastopali svoje namene, in tehnografov, ki so pisali retorične priročnike, obstajali tudi logografi, ki so bili najemniški pisci govorov. Ker se je na sodišču vsakdo moral braniti sam, so lahko nevešči govorci najeli logografa, ki jim je napisal obrambni govor, ki so se ga, kakopak, morali naučiti na pamet.
Iz splošnega okvira počasi prehajamo na pomembnejšo vsebino, in sicer na prvo poglavje prve knjige Retorike, kjer Aristotel oceni dotedanje ukvarjanje z obravnavano veščino. Takole pravi o trenutnem položaju: »Sestavljavci govorniških učbenikov so [nas] torej do zdaj oskrbeli samo z neznatnim delom te [veščine] - sredstva prepričevanja so namreč edini notranji sestavni del, vse drugo so dodatki -, o entimemih, ki so telo prepričevanja, pa ti [pisci] ne povedo ničesar, ampak se večinoma ukvarjajo z vprašanji, ki predmeta ne zadevajo. Obdolževanje, sočutje, jeza in tovrstna čustva duše, se namreč ne nanašajo na [sodno] zadevo, ampak so usmerjena na sodnika, tako da če bi vse sodne obravnave potekale tako, kakor potekajo danes v nekaterih polis, še posebno tistih, ki imajo dobro zakonodajo, bi [pisci teh retoričnih priročnikov] ne imeli o čem govoriti.«
Aristotel očita dotedanji retorični teoriji predvsem premajhno ukvarjanje z argumentom kot načinom prepričevanja in prevelikim ukvarjanjem z drugimi manj pomembnimi načini prepričevanja, kot je na primer vzbujanje različnih čustev. Kot pravi, je prepričevanje zgolj z vplivanjem na čustva kot bi želeli ukriviti ravnilo, ki ga nameravamo uporabiti. Aristotel ne osporava , da je možno s temi sredstvi priti na cilj, saj jih obširno obravnava tudi sam, a uporabljati zgolj ta sredstva je retorično manj učinkovito in zatorej nepravilno. Kajti zavedati se je potrebno, kdaj največji učinek dosežemo z vplivanjem na čustva, kdaj z argumentom, kdaj s primerom itd.
Sredstev za prepričevanje je torej več in šele Aristotel jih obravnava celostno in ne več kot izgubljene osamelce v puščavi, ki sicer nekaj povedo, a so dostikrat izven konteksta in brez celostnega pogleda. Čeprav je delo razdeljeno na tri knjige in večina poglavij znotraj knjig obravnava zelo natančno določene teme, nam sama struktura retorike lahko kaj kmalu ostane skrita, v kolikor ne sledimo natančno. Za začetek pa poglejmo, kaj natanko je predmet retorike oziroma s čim se retorika ukvarja. Prisluhnimo Filozofu z veliko začetnico, kot so ga imenovali v času sholastike: »Jasno je torej, da se retorika ne ukvarja z enim samim omejenim rodom [predmetov], ampak je kakor dialektika; da je koristna in da njena naloga ni prepričati, ampak odkriti, kaj prepričljivega je na voljo v sleherni zadevi, kar velja tudi za druge veščine.«
Jedro opredelitve se skriva v stavku, da naloga retorike ni prepričati, ampak odkriti, kaj je prepričljivega na voljo. V opombi k tej opredelitvi lahko beremo: »Retorika torej ni, kot pravi Platon, "ustvarjalec prepričanja", ampak ustvarja v umu poslušalca tako razpoloženje, da lahko pride do lastne odločitve.« Navezovanje retorike na dialektiko pa nas že usmerja na entimeme, topose in argumente, kot glavna retorična sredstva. Skozi delo dobimo več parcialnih, podobnih opredelitev retorike, v zaključku oddaje pa bomo prisluhnili še enemu, ki zgornjo opredelitev razširi in nas spravi v nekaj zagat.
V skladu z zgornjo opredelitvijo retorike pa je potem razdelana tudi struktura dela. Aristotelova naloga je torej v prvi vrsti odkriti sredstva prepričevanja, ki z govorom prepričajo poslušalca. Raziskava o teh sredstvih se zgodi v prvi in drugi knjigi, medtem ko tretja knjiga še danes vzbuja dvom pristnosti, saj v prvih dveh knjigah pravzaprav ni konceptualne povezave s tretjo, čeprav ne moremo reči, da se ne ukvarja s temo. Tretja knjiga se deli na dva dela, in sicer prvi obsežnejši vsebuje obravnavo jezikovnega izraza, drugi manjši del pa razmišljanje o delih govora.
Sredstva prepričevanja se najprej delijo na notranja in zunanja. Notranja sredstva prepričevanja so tista, na katera posameznik lahko vpliva, medtem ko na zunanja ne more. Zunanja sredstva tako vključujejo zakone, priče, sporazume itd. Gre torej za področja, na katera nimamo vpliva, a se vseeno vključujejo v sam proces prepričevanja. Ker pa zunanja sredstva na sam potek prepričevanja nimajo tolikšnega vpliva kot notranja, jim Aristotel nameni samo eno poglavje in tudi mi bomo njihovo obravnavo na tem mestu zaključili.
Tukaj pa je potrebno pozorno prisluhniti, kajti prehajamo na notranja sredstva prepričevanja, ki se delijo na tri dele, in sicer lahko prepričujemo z zadevo samo, torej s pomočjo argumentov, z nastopom govornika in z vplivanjem na osebo, pri čemer je mišljeno predvsem vplivanje na čustveno stanje naslovnika. Prepričevanje z argumentiranjem pa se pravzaprav členi in razlikuje glede na tri zvrsti, čeprav obstajajo tudi obči toposi in entimemi. Tri zvrsti govorništva so svetovalno, sodno in slavilno govorništvo. Svetovalno govorništvo se ubada s prihodnostjo in poizkuša zajeti koristno in škodljivo. Sodno govorništvo se ukvarja s preteklostjo ter pravičnim in krivičnim. Slavilno govorništvo pa zadeva sedanjost ter lepo in grdo.
Takšna je v grobem delitev dela in čeprav so področja jasna in se bralec nadeja praktičnih nasvetov, kako biti prepričljiv govornik, delo nikakor ni pisano kot priročnik, ampak je v celoti teoretsko analitično. Več o vzroku za tako analitičnost dela in kako je to vplivalo na tedanjo branost dela, nam bo povedal dr. Hriberšek:
////////////////////
T: Hriberšek - vprašanje 1.mp3 (1:30)
VTČ: Aristotel se pravzaprav . . .
IZTČ: . . . kot temelj postavi vsebino.
////////////////////
Ker v pričujoči oddaji nimamo dovolj prostora in tudi ne namena podrobno se spuščati v celotno predstavitev dela, bomo za pokušino obravnavali samo izbrane dele. Kar se tiče prepričevanja z zadevo samo bomo pogledali, kako naj bi to potekalo pri svetovalnem govorništvu. Pri prepričevanju z vplivanjem na govorca bomo obravnavali ljubezen, kratko pa bomo predstavili tudi tretjo vejo notranjega prepričevanja, to je z nastopom govornika.
Najprej nekaj malega o področju delovanja svetovalnega govornika. Atene so bile v tistem času neposredna demokracija. Najvišji organ v državi, ki je sprejemal najpomembnejše odločitve je bila ljudska skupščina, kjer je vsakdo lahko povedal svoje mnenje. Svetovalno govorništvo je zadevalo nastop pred ljudsko skupščino in govorec je slušalce poizkušal prepričati v koristnost ali škodljivost posameznega dejanja. Ko govorimo o svetovalnem govorništvu, je torej potrebno imeti v mislih, kje se je odvijalo in v kakšnih razmerah.
Prehajamo na samo teorijo. V začetku razmišljanj o svetovalnem govorništvu Aristotel pove, da svetovalni govornik ne bo govoril o stvareh, ki so nujne take kot so, ampak samo o tistem, kar je možno. Pa tudi ne bo govoril o vsem, kar je možno, kajti o tistih stvareh, ki so možne, a se v naravi dogajajo po naključju, prav tako nima pomena svetovati. Kot pravi, svetujemo samo glede tistega, česar začetek nastanka je v nas. Nadalje je pet najpomembnejših zadev, o katerih govorijo svetovalni govorniki in o katerih se vsi posvetujejo, in sicer dohodki, vojna in mir, obramba dežele, uvoz in izvoz ter zakonodaja. Nato sledi predstavitev vsakega od petih področij in za jasnejšo predstavo bomo prisluhnili obravnavi dohodkov.
Aristotel pravi: »Tako bi moral tisti, ki bi hotel dajati nasvete o dohodkih, vedeti, katere prihodke ima polis in koliko jih je, da lahko kak dohodek dodajo, če se spregleda, in da ga povečajo, če je premajhen. Poleg tega bi moral poznati vse izdatke polis, da kak odvečen izdatek odpravijo, prevelikega pa zmanjšajo, kajti ljudje ne postajajo bogatejši samo s povečevanjem premoženja, ampak tudi z zmanjševanjem izdatkov. Splošnega pregleda nad temi zadevami pa ni mogoče imeti samo na podlagi izkušenj s financami v svoji polis, ampak mora tisti, ki bi rad dajal nasvete o finančnih vprašanjih, temeljito preučiti tudi rešitve, do katerih so se dokopali drugod.«
Zaenkrat nič spektakularnega. Aristotel pravzaprav pove nekaj, kar se nam zdi dokaj samoumevno in nas v prvem od poglavij pusti željne izvedeti več ter v pričakovanju kakšnega trika, kako prepričati množico. V čem je trik, zaenkrat pustimo ob strani in nadaljujmo, kjer smo ostali. V zaključku poglavja pove naslednje: »To so torej najpomembnejše zadeve, za katere mora imeti premise tisti, ki namerava nastopati kot svetovalni govornik.« Ker je entimem samo oblika silogizma in ker je silogizem sestavljen iz dveh premis in sklepa, se Aristotel na začetku pomudi pri premisah.
Naslednje poglavje ni ravno logično nadaljevanje prejšnjega in nas zatorej nekoliko preseneti, v njem pa Aristotel razmišlja o srečnosti. Poglavje se začne takole: »Tako rekoč vsak človek zasebno in tudi vsi ljudje skupno imajo nek smoter, za katerim stremijo tako takrat, ko kaj izbirajo, kot tudi takrat, ko se čemu izogibajo; ta smoter so – če na kratko povzamem – srečnost in njeni [sestavni] deli.« Po krajši splošni opredelitvi srečnosti preide avtor na posamezne dele srečnosti in njihovo obravnavo, mi pa naštejmo samo najzanimivejše, in sicer srečo zagotavljajo plemenito poreklo, lepota, kopica otrok, moč, postavnost in še kaj.
Tako smo prišli do konca še enega poglavja in zdi se nam, da nas je avtor zopet peljal žejne čez vodo in nam tvezil nekaj o stvareh, o katerih tako ali tako nekaj že vemo. Kdo pa ne ve, da je bolje biti postaven, kot ne, ter da je bolje imeti bogastvo in lepoto, kot njuni nasprotji, revščino in grdost. Bralec se še kar sprašuje, kje je tisti trik, ki nam bo pomagal prepričati sogovornika. A pozor, trik je morda bližje kot se nam zdi, prav blizu in že na dosegu rok.
Najprej pa se pomudimo pri naslednjem poglavju, ki govori o dobrem in koristnem, Aristotel pa v začetku pojasni tudi prejšnje poglavje, ko pravi: »Jasno je torej, h katerim ciljem, prihodnjim ali sedanjim, mora težiti govornik, kadar [k nečemu] spodbuja, in h katerim, kadar [od nečesa] odvrača, kajti slednji [cilji] so nasprotni prvim.« Nadaljuje pa z obravnavo dobrega in koristnega, kajti to je tisto, o čemer govori svetovalni govornik. Prisluhnimo začetku odstavka, ki opredeljuje dobro: »Naj bo dobro [opredeljeno kot] nekaj, kar je vredno izbire sámo zaradi sebe, kot nekaj, zaradi česar izbiramo nekaj drugega, in kot nekaj, za čimer stremijo vsa bitja, ki imajo zaznavo ali um, ali [za čimer bi stremela vsa bitja], če bi lahko dobila um.«
Kasneje se obravnava osredotoči zopet na naštevanje kopice dobrin, ki so nujno dobro in naj bi jih soglasno priznavali vsi. To so dobrine vse od srečnosti in samozadostnosti pa do prijateljstva in bistroumnosti. Pravi pa, da obstaja tudi dobro, o katerem se ne strinjajo vsi, in za ta namen nam ponudi nekaj obrazcev, s katerimi bomo v teh mejnih, spornih primerih lažje presodili, kaj je dobro. Recimo, nasprotje od tistega, kar nam želi sovražnik, je zagotovo dobro. Če nam sovražnik želi strahopetnosti, potem je pogum zagotovo nekaj dobrega. Nadalje si lahko v mejnem primeru pomagamo s tem, da pogledamo, kaj so o tej stvari menili modrejši od nas oziroma bogovi. Če so bogovi nekomu pripisali neko lastnost kot pozitivno lastnost, potem je to pač zagotovo nekaj dobrega.
Naslednje poglavje se vsebinsko v celoti navezuje na pravkar obravnavano, govori pa o stopnjah dobrega in koristnega. Ko smo namreč ugotovili, kaj je dobro, pa se nam lahko primeri, da se moramo odločati med dvema dobrinama in ne vemo, kateri dati prednost. V ta namen je Aristotel na široko obravnaval, kdaj je kaj večje dobro. Tako je na primer, če imamo dva roda stvari in so v enem rodu v povprečju stvari boljše kot v drugem, potem tudi najboljše v prvem, boljše od najboljšega v drugem.
Prihajamo h koncu obravnave svetovalnega govorništva in ostalo nam je samo še eno poglavje, ki obravnava ustavne ureditve. Aristotel celo zatrdi, da so glavni pogoj za uspešen svetovalni govor poznavanje vseh oblik ustavnih ureditev in razločevanje navad, ustaljenih uredb ter poznavanje njihovih koristi. Čeprav je naslednje na nek način nepričakovano, pa je do neke mere zagotovo resnično, in sicer Aristotel pravi, da je koristno tisto, kar ohranja ustavno ureditev. A to trditev je potrebno gledati v luči prepričevanja oziroma nastopa svetovalnega govornika. V nadaljevanju so naštete štiri oblike ustavne ureditve - demokracija, oligarhija, aristokracija in monarhija.
Za učinkovito svetovalno govorništvo je torej potrebno poznavanje ustavnih ureditev in specifik vsake od njih. Poznati moramo tudi cilj vsake od ustavnih ureditev, tako naj bi bil cilj demokracije svoboda, oligarhije bogastvo, aristokracije vse, kar zadeva vzgojo in ustaljene uredbe, tiranije pa zaščita tirana. Poleg cilja pa je potrebno poznati še značaj posamezne ustavne ureditve in po kratki obravnavi slednjega se obravnava svetovalnega govorništva zaključi.
Verjetno se večina poslušalcev sprašuje, kje je sedaj tista bajeslovna retorična spretnost, ki nam bo uspela prepričati sogovornika oziroma poslušalce. Naj pričnemo govoriti o tem, kaj je bolj koristno oziroma o tem, kaj je dobro? Naj pričnemo naštevati ustavne ureditve in s tem impresioniramo naše sogovornike? Morda moramo pokazati naše logične sposobnosti in izpeljati nekaj silogizmov kar tako? Kje je torej trik, za katerega se nam je zdelo, da ga retorika skriva in nam ga potihoma ponuja v skrbno posest?
Pravzaprav nam je vse znanje bilo podajano stalno in v vsaki vrstici. Aristotel kot rečeno ne govori o prepričevanju, pač pa o odkrivanju tistega, kar je prepričljivo. Ne moremo torej govoriti o konkretnem, pač pa o splošnem. Le-to splošno vedenje nam Aristotel stalno podaja in čeprav se nam mestoma zdi lapidarno, ga je vseeno potrebno izpostaviti in obravnavati. Zmotno bi bilo pričakovati posamezne primere ali programske matrice, če a potem b. Aristotel je veliko bolj splošen in že predpostavlja bralca, ki je sposoben avtonomne presoje in ocene pozicije.
Poizkusimo teorijo spraviti v prakso. Če bi se torej znašli na nekakšnem ekvivalentu današnje skupščine in bi morali ljudi prepričati v koristnost nekega cilja, na kaj bi morali paziti oziroma kdaj bi bil vaš uspeh zagotovljen? Recimo, da želimo prepričati poslušalce o koristnosti nekega novega zakona, ki zadeva dohodke. Aristotel nas v ta namen opozarja, kaj vse moramo vedeti o dohodkih. Namreč nemogoče je nekoga prepričati v nekaj, če se na to področje ne spoznaš. Če torej ne veš, kakšni so prihodki in odhodki države, o tem ne moreš govoriti prepričljivo. Prav tako ne, če recimo ne poznaš temeljnega zakona, da se lahko poveča prihodke tudi tako, da varčuješ.
Nadalje je potrebno imeti v mislih tudi poglavje o sreči. Če tvoj predlagani zakon ne bo obljubljal sreče, potem pač ne more uspeti. Kaj je srečnost oziroma v katerih primerih se jo doseže, pa Aristotel obravnava na široko in zato tu ne moremo zgrešiti, če naš zakon recimo obljublja, da bodo ljudje zavoljo tega zakona imeli boljše življenje, bili pametnejši, pogumnejši ali lepši. Poglavje o dobrem in koristnem ima podobno strukturo, zelo uporabno pa je v zgornji namen tudi poznavanje o tem, kaj je bolj koristno oziroma dobro. Če sta predlagatelja dva in je vaše dobro manjše od dobrega vašega konkurenta, bo to potrebno na nek način upravičiti ali pa vam uspeh izostane.
In kot zadnje je pomembno poznavanje ustavnih ureditev. Verjetno ne boste, v kolikor živite v tiraniji in si želite instant retoričnega uspeha, zagovarjali svobode ljudstva ali če živite v oligarhiji zaščite tirana. To so pač osnove, proti katerim ne gre, oziroma če že, jih je potrebno nadoknaditi z drugimi retoričnimi sredstvi oziroma imeti v vidu pred kom nastopate. Če živite v tiraniji in zakon predstavljate tiranu, potem ga raje ščitite, če pa ga predstavljate ljudstvu, potem lahko tirana seveda tudi napadate.
Aristotel govori splošno, kaj konkretno črpati v posameznih okoliščinah, pa je prepuščeno vsakemu govorcu. V prvi vrsti so nam predstavljene premise, kdaj uporabiti katero izmed njih oziroma katere premise uporabiti v kombinaciji, da bo uspeh kar največji, pa je odvisno od ustvarjalnosti posameznega govornika in tu se potem delajo razlike med boljšimi in slabšimi oziroma lahko na tem mestu govorimo o talentu. Retorika je s tem priučljiva vednost, a kot povsod je uspešnost posameznika odvisna tudi od individualnih sposobnosti.
Prehajamo na drugi del notranjega prepričevanja, to je z vplivanjem na osebo ali z vzbujanjem določenih čustev. Obravnava čustev se zgodi v drugi knjigi, dodana pa ji je še obravnava posameznih značajev. Aristotel obravnava kar nekdaj čustev, in sicer od blagosti in sramu do strahu in sovraštva, mi pa bomo predstavili to večno enigmo, ljubezen. In ker sedaj že poznamo slog pisanja oziroma način obravnave, nas napisano, kar se tega segmenta tiče, ne more presenetiti.
V zgornji namen navajamo celoten prvi odstavek, ki obravnava ljubezen oziroma prijateljstvo in pojem imeti rad: » Po tem, ko bomo opredelili pojma ˝prijateljstvo˝ in ˝imeti rad˝, bomo razpravljali o tem, koga imajo ljudje radi in koga sovražijo ter zakaj. Naj bo pojem ˝imeti rad˝ [opredeljen kot] hoteti za nekoga tisto, kar človek šteje za dobro, in sicer zaradi te osebe, ne zaradi sebe, ter se truditi, da mu to po svojih močeh priskrbi. Prijatelj pa je tisti, ki ima rad [druge] in ga imajo v zameno za to radi; da so prijatelji, pa mislijo tisti, ki menijo, da so v takem medsebojnem odnosu.«
V nadaljevanju se Aristotel zopet posluži naštevanja primerov, kdaj imajo ljudje koga radi. Navedimo jih zgolj nekaj. Ljudje naj bi imeli radi umerjene in nevsiljive ljudi, saj niso krivični. Nadalje imamo radi tiste, ki hvalijo naše lastnosti, še posebno tiste, za katere se nam zdi, da jih nimamo. Radi naj bi imeli tudi tiste, ki ne gojijo zamer in ki se ne oklepajo očitkov. Naklonjeni pa naj bi bili tudi do tistih, s katerimi je lepo preživeti dan in se je z njimi prijetno družiti. Vse to in še marsikaj torej povzroči, da imamo nekoga radi. Sovražnost, ki jo Aristotel obravnava ob ljubezni, pa je samo nasprotje tega, kar je bilo povedano.
Namen vsega tega naštevanja je podoben kot v primeru prepričevanja z zadevo samo. Na koncu poglavja je zapisano: »Iz tega je torej razvidno, da je za ljudi mogoče tako dokazovati, da so sovražniki in prijatelji, kot tudi iz njih narediti sovražnike in prijatelje, če to niso,[…]« Če želimo nekoga prikazati kot prijatelja ali kot nekoga, ki je vreden naše ljubezni oziroma ga bi lahko imeli radi, potem ga moramo prikazati, kot nam narekuje zapisano. Predstaviti ga moramo kot umerjeno osebo, s katero je prijetno preživeti dan, ki hvali naše lastnosti in ne goji zamer. Če želimo osebo prikazati negativno, potem bomo govorili ravno nasprotno. Seveda pa se da vplivati tudi na poslušalce direktno, tako da bodisi prikazujemo sebe v določeni luči ali pa hvalimo njih. Skratka, spoštovani, modri in nadvse cenjeni poslušalec, manipuliranje s čustvi je možno na nešteto načinov, samo odločiti se moramo, kaj je naš cilj.
Na kratko pa pretresimo še tretje izmed notranjih sredstev prepričevanja, to je z nastopom govornika. Tu je pomembno, v kakšni luči se kaže govornik, zakaj govorec ni enako prepričljiv, če imajo ljudje do njega odklonilen odnos ali če ga cenijo. Zavoljo tega mora paziti predvsem na troje, in sicer se mora govorec kazati kot pameten, vrl in dobrohoten. To so tri lastnosti, s katerimi lahko vpliva na samo prepričevanje, in to je podoba, za katero mora stremeti. Kajti če je govorec pameten, a ga poslušalci ne bodo jemali kot dobrohotnega, bo uspeh njegovega prepričevanja z argumenti kaj kmalu zbledel, če ne bo celo izničen. Zatorej mora govorec biti pozoren tudi na svojo podobo.
Preostane torej samo še tretja knjiga, o kateri nam bo več povedal dr. Hriberšek:
Prišli smo na konec obravnave Retorike in najprej je potrebno poudariti, da smo marsikaj izpustili. Delo je zelo kompleksno in v njem se prepletajo različna področja, od etike, politike, logike, poetike, psihologije in še česa, in kaj kmalu dobimo občutek, da se ravno v retoriki potrdi Aristotelova teza o človeku kot zoon logon echon. In če je govor glavna opredelitev, potem se v govoru združi vse v eno. A to je bolj naša domneva kot potrjena teza, hkrati pa ravno pravšnje izhodišče za zaključek, ki sledi. Namesto klasičnega zaključka bomo podali trihotomijo domneve, teorije zarote in uganke, osmislitev takega zaključka pa je prepuščena poslušalcem.
Najprej torej domneva. Kratko bomo poizkušali pokazati, da je Aristotelova Retorika nadaljevanje Protagorovega relativizma. Pravim domneva, zato, ker Aristotel velja za objektivista in ne relativista. A prisluhnimo citatu, eni od opredelitev retorike: »Kar smo namreč omenili, je res, in sicer da je retorika sestavljena iz analitične vednosti in politične vednosti, ki se ukvarja z etiko, in da je po eni strani podobna dialektiki, po drugi strani pa sofističnim razpravam.« Aristotel torej eksplicitno navaja, da je retorika podobna sofističnim razpravam, pri čemer so sofisti bili znani po svojem relativizmu in zagovarjanju stališč močnejšega.
Nadalje je Arisotelova retorika pisana tako splošno in brez kakršnihkoli konkretnih navodil, tako da lahko iz te splošnosti potegnemo skoraj vse. In naprej, ko govori o srečnosti, pravi, da se skoraj vsi strinjajo, da našteto predstavlja srečo, a skoraj vsi seveda niso vsi, torej je možen tudi drugačen pogled, kar nakazuje na relativnost. Naposled se tudi pri ustavnih ureditvah ne ukvarja s tem, katera je boljša ali slabša, ampak preprosto pove, kako se mora govorec obnašati znotraj danega okvira, kjer lahko potem zagovarja, kar se pač odloči.
Nadaljujemo s teorijo zarote. Čeprav je bila v antiki retorika visoko cenjena, ji v kasnejših obdobjih nikakor ni uspelo več povrniti ugleda in mesta, ki ga je imela na svojih začetkih. Zakaj? Oseba, ki ne ve, kako se z njo manipulira, je seveda veliko laže obvladljiva in gnetljiva kot nekdo, ki pozna retorično veščino in ga zatorej samo z retoričnimi sredstvi ni moč prepričati v nekaj, s čimer se resnično ne strinja. Je možno, da je bila retorika utišana namenoma?
Uganka pa se nanaša na osebo. Obstaja znan posameznik, ki nosi brado in je odličen govornik, čeprav težko razumljiv. Prisluhnite tej osebi, ki predava po številnih tujih univerzah in povsod spridoma uporablja nekaj retoričnih prijemov, ki ne zadevajo samo argumentiranja. Njegov zaščitni znak so šale in dovtipni primeri, kar dobro manipulira s čustvi, tuje pa mu ni niti poveličevanje posameznega dela govora, čeprav se tam ne skriva nič kaj takega. In berite Aristotelovo Retoriko, marsikaj vam bo razjasnila.
