 Glasba> Tolpa bumov DIRTY THREE: Toward the Low Sun (Bella Union, 2012) (ponovitev 25. 3. 2012 ob 00:30)
Sobota, 17. 3. 2012
avtor/ica: polonap
Dirty Three so po daljši pavzi znova našli inspiracijo za novo ploščo, pri čemer jih je vodila ideja, da bi pri snemanju tvegali in bili drzni tako kot na koncertih. Jim je uspelo? Preverite v Tolpi... * v celoti
V tretje gre rado, bi lahko rekli za osmi studijski album avstralske trojke, ki že skoraj dvajset let vztraja na branikih dokaj samosvoje različice inštrumentalnega rocka, včasih strpanega tudi pod oznako postrock. Prej so se namreč Warren Ellis, Jim White in Mick Turner že dvakrat zaprli v studio, da bi posneli novo ploščo, a šele lani, v tretje, je steklo.
Logistične prepreke življenja na različnih celinah, zaposlenost z drugimi projekti in avtorska blokada so botrovali temu, da je od njihove zadnje plošče, Cinder, minilo kar šest let in pol. Toda prav glasbene izkušnje zunaj matične zasedbe – Ellisove v navezah z Nickom Caveom, Whiteove s plejado drugih eminentnih imen neodvisnega rocka - so trojcu pomagale pri refleksiji lastnega dela in iskanju rešitev, kako naprej. Ugotovili so, da je izkušnja živega igranja tisto, kar jih zares privlači; spontane situacije, v katerih se zgodijo nepredvidljive stvari. In ta element nepredvidljivosti so se v studiu odločili ujeti tako, da so si vzeli več prostora za improvizacijo ter se poskušali izogniti linearni strukturi komadov, ki je bila nekoliko močneje navzoča na njihovih zadnjih ploščah. Iz medigre električne kitare, bobnov in violine ter občasno klaviatur znotraj osnovne, ohlapne strukture se je tako počasi, prek poslušanja drug drugega, izoblikovalo devet inštrumentalov, ki sestavljajo dokaj zgoščen končni izdelek.
Ali je Dirty Three uspelo narediti ploščo, za kakršno so si prizadevali? Drzen izdelek, ki prinaša elemente presenečenja? Rezek uvod, Furnace Skies, v katerem vsi trije glasbeniki začnejo igrati »na polno«, daje upati, da jim je uspelo: da so se po spoliranem albumu Cinder spustili s povodca. Vendar se v nadaljevanju izkaže, da ni čisto tako – da je plošča bolj lepa kakor drzna, s številnimi spevnimi, baladnimi, izčiščenimi deli, ki jih dopolnjujejo bolj poredko posejana presenečenja. Čeprav je Ellisova violina kot inštrument, ki je najbližje človeškemu glasu, še vedno v ospredju kot glavni izvor občutij, izraženih v strastni in nabriti, otožni in lirični glasbi tria, bi drznost tokrat prej pripisali Jimu Whiteu. Bobnar, ki je bolj izjemoma zadolžen za držanje ritma, namreč zapolnjuje ogromno prostora že samo z uporabo hi-hata. S svojo prezenco marsikdaj bolj spominja na jazzovskega improvizatorja kakor na bobnarja v rockovskem bendu. Pri tem se Mick Turner s kitaro in klaviaturami drži ob strani kot zanesljiv, a diskreten sogovornik. Mojstrski primer tovrstne komunikacije med njima je skladba Sometimes I Forget You've Gone, ki gradi predvsem na klavirju in bobnih.
Dobrih štirideset minut sprehajanja med manj intrigantnimi postrockovskimi pejsaži, atraktivnejšimi, distorziranimi deli, med melanholijo in izbruhi hrupa ter vsem ostalim, kar se še znajde na plošči Toward the Low Sun, skeptikov morda ne bo prepričalo, saj plošča ne pomeni zares radikalnega odstopanja od prejšnjih del. Tistih, ki imate njihovo glasbo radi, pa album ne bi smel razočarati, saj je dobra kombinacija energije, ki jo Dirty Three še posebej prepričljivo izražajo na koncertih, in detajlov, ki jih slišimo šele, ko jim v miru prisluhnemo v tišini lastne sobe.
* Polona Poberžnik
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31175
|