Spet smo ne-varni in zopet z vami, drago poslušalstvo! V tokratni, že peti ediciji oddaje Unikompleks smo se kompleksno lotili tehničnega in podpornega osebja univerzitetne srenje. Malo osvežitve spomina pa, preden zares začnemo, upajmo si domnevati, ne bo škodilo.

V prvi ediciji smo se tako posvetili ne-varnim zaposlitvam znotraj matične redakcije. Tako smo samoreferencialno začeli in nadaljevali preko študentskega dela kot oblike ne-varnega dela do mladega akademskega prekariata in tistih, ki so nekje na poti zaradi svojega kritičnega pogleda na delo univerze ali pa samo zato, ker se ne znajdejo med varno zaposlenimi, nekako izviseli iz delitve javnofinančnega kolača.

V tej oddaji se je izkristaliziral sistemski problem, ki reproducira sedanje stanje odvisnosti, obenem pa s pridom izkorišča ne-varno zaposlene, ki morajo na poti do varnosti požreti marsikaj, da se lahko potem za hip varno namestijo na svojih stolčkih. Za preseganje tovrstnih obstoječih stanj se je izkristalizirala potreba po širšem sindikalnem organiziranju - seveda ne v smislu sindikalnih izletov enkrat na leto ali prirejanju piknikov, temveč prej v smislu bojev za pravice v najširšem smislu. To lahko mislimo tudi precej ohlapno. Za začetek na ravni povezovanja.

V zadnji ediciji smo vzeli pod drobnogled tiste bolj varno zaposlene, pri katerih pa ni bilo zaznati večje kritike delovnih pogojev. Hkrati pa se tudi na teh nivojih zaznava tendenca k povečevanju nadzora ter klasične gonje po učinkovitosti, produktivnosti in kar je še tovrstnih leporečnic. Preden pa zares začnemo, si privoščimo še glasbeni predah:

Sedaj se lotimo tistih, ki morajo biti na voljo bolj varno zaposlenim, manj varno zaposlenim, študentom in ostalim. To so tehnično osebje, prej vratarska, sedaj varnostna služba, čistilke in čistilci, knjižničarke in knjižničarji ter vsi tisti, ki skrbijo za to, da mašina dela.

Večina tehničnega osebja, ki smo ga vzeli pod drobnogled, je sicer redno zaposlena, in sicer za nedoločen čas. Honorarnega dela je, vsaj na fakultetah za srednje kadre, zelo malo. Mezda, ki jo dobijo, ponavadi predstavlja glaven vir preživetja. Za njo pa morajo često požreti vse delo, ki jim ga naložijo nadrejeni. To najbolje ponazorimo s sledečo izjavo:

Ob tem merilu, torej kaj se pritožuješ, saj dobiš plačo, ... so razmere vsaj malce boljše kot nekoč v Vegradu. Delo obsega klasični delavnik, torej osem ur dnevno. Delovne obremenitve so srednje, deloma odvisne od nadrejenih, kljub temu pa ljudje iz svojih služb ne prihajajo ravno spočiti. Delovne obremenitve pa niso največji problem, saj se na delovnem mestu pogrešata predvsem boljša organiziranost in možnost soodločanja, kar bi moralo biti Univerzi ter njenim ustanovam kot prostorom vednosti verjetno jasno. Pa jim očitno ni. Lasje pa kljub temu sivijo ...:

Glavni problem je predvsem v hierarhiji odnosov, ki se izraža v pritiskih tako imenovanega akademskega osebja na tehnični del. Ti so pogosto dojeti kot tista nižja kasta, ki je tam zato, da pogoltne vse, kar ji naročiš. Dojemanje akademskega osebja proti tehničnemu tako v veliki meri ne doseže nivoja dojemanja tega osebja kot sočloveka, temveč zgolj kot mašinerije, ki opravlja neko delo. To nam potrjuje naslednja izjava:

Hierarhija v odnosih nato pogosto vodi v občutke nelagodja. Ob tem je še vedno v zraku misel, ki gre tako, kot smo že slišali, torej bodi vesel, da imaš službo in redno plačo. To v kombinaciji vodi do občutka paraliziranosti, hkrati pa na nekaterih ravneh peljejo tudi do tekmovalnosti oz. prisile, da opraviš delo, ki ni v tvoji pristojnosti. Med raznimi organizacijskimi enotami se tako odvija tekmovanje, mečejo se polena pod noge in tako naprej.

S pretirano hierarhijo se tako ruši sodelovanje. To se kaže tudi na ravni sindikalnega organiziranja, ki pa ni bazično. Kje vidi glavni problem obstoječega sindikalnega organiziranja naš sogovornik?:

Sindikat tako v obstoječih institucijah ne deluje. Probleme ima tako s ščitenjem oseb, ki so zaradi njegove nedejavnosti izgubile službe, kot tudi z relativno splošno neaktivnostjo. Še enkrat več se tako kaže potreba po nekem bazičnem povezovanju, ki bo sposobno, očitno ponovno, izboriti pravice in napraviti delo ne nevarno. Nedelovanje sindikatov se zrcali tudi v strahu pred izgubo zaposlitve, prisluhnimo:

Strnemo lahko, da je glavni problem tehničnega osebja in njegovih ne-varnih zaposlitev predvsem v reprodukciji hierarhičnih odnosov, ki se sporadično širijo od akademskega osebja tudi na sindikate. Rešitve se vidi predvsem v organiziranju od spodaj navzgor, pomembne komponente pri tem pa so seveda kolegialnost, solidarnost in sodelovanje. Ob tem morata biti jasno napadena tekmovalnost in prisila, lahko pa rečemo tudi tako:

Priče ste bili še enemu Unikompleksu, ki ga je s pomočjo univerzitetne redakcije skupaj sestavil Franci I.

Oddaja v celoti:

.