Politika

Miniatura iz zgodovine slovenske parlamentarne kulture v stilu »po gobcu vas bom useku«
Ponedeljek, 2. 2. 2004
avtor/ica:

Poglavitni vzrok za slovensko nazadovanje niso Nemci in nemščina, temveč naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnoserčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost...

Poglavitni vzrok za slovensko nazadovanje niso Nemci in nemščina, temveč naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnoserčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost.

Pravkar slišana izjava bi se slovenskim politikom prilegla tudi ob začetku tretjega tisočletja, čeprav je bila izrečena davnega leta 1861 na samem začetku ustavne dobe v habsburški monarhiji, ki je pomenil tudi začetek slovenskega parlamentarizma. Sekcija za parlamentarno besedičenje in lezenje v anus pri Inštitutu za kocinske znanosti je tokrat pripravila nekaj čarobnih cvetk iz zgodovine tako opevane srednjeevropske kulture političnega dialoga. Ali povedano z drugimi besedami: kulture zmerljivk, prefinjene hinavščine, osebnih užaljenosti in prostaškega kričanja.

Avtor uvodnega citata je dr. Dragotin Dežman, sicer nadvse učen mož, ki pa se je posledično sprl s slovenskimi političnimi veljaki in prestopil v nemški tabor. Iz Dragotina se je preimenoval v Karla in tako postal največji izdajalec lastnega naroda, na katerega je slovenska javnost še desetletje zlivala politično gnojnico. Čeprav se svojemu slovenskemu poreklu ni nikoli odpovedal, se je prelevil v ambicioznega vodjo ljubljanskih liberalnih Nemcev. Slovenske rodoljube je to tako razkačilo, da so mu redno pošiljali anonimna grozilna pisma, ki so se ohranila v njegovi zapuščini. Poglejmo, s kakšnimi besedami so skušali ugnati strah v kosti narodnega odpadnika:

Prokleti izdajalec! Preverjen bodi da ne boš umerl v postli! Pes ne umerje, ampak crkne! Ure tvojega življenja so štete! Pripravi se na pogin! Spravi se z Bogom, za narod nisi več. Sveta nam je osveta!

Tudi nasprotna stran Slovencem ni ostala dolžna. Dunajski nemško-liberalni dnevnik »Neue freie Presse« je imel Slovence za notorične pijance in nepopravljive neotesance. Neue freie Presse, 7. avgusta 1867:

Najnovejše dogodbe ljubljanske obračajo pazljivost na raj in domovino male slovenske stranke v državnem zboru, na Kranjsko. Njen pravi paradiž je Dolenjsko. Izobraževanje je tamkaj že tolikanj napredovalo, da znajo od stotih ljudi kaki trije brati in pisati. Da se znanje ni bolj prijelo imajo ti ljudje, po višjem jeziku Slovenci imenovani, temu se zahvaliti, da jih nihče v šole ne sili. Čemu tudi tolike zmešnjave delati v glavah, katerih obzorje vinske kleti omejujejo? Kdo ne pozna slovečega kranjskega pridelka, kteri je ravno na sred pota od vina k jesihu ostal in katerega le pridelovalec spozna in pije. Za uživanje tega pridelka je Dolenjec tako skrben, da tujcu še izvažanja ne privošči, za kar mu mora pa človek hvaležen biti. V kakem stanju se pri teh okoliščinah trezen Nemec nahaja, če se pijanim Slovencem braniti mora, od tega vam zna le on pesem zapeti.

Tako Nemci kot Slovenci so volivcem peli podobne pesmice o tem, kako se bodo trudili za njihov blagor, če bodo izvoljeni. Sicer pa je bila v tistih časih volilna pravica omejena na nekaj možakarjev, ki jih je bilo treba pridobiti na svojo stran. Kmalu je postalo jasno, da volivci bolj kot visokoleteče obljube cenijo polne želodce in potoke sladkega vinca. To pa je bilo treba plačati. Kako so se mastili ter kaj so pili in kadili črnomaljski volilci slovenske stranke leta 1867, nazorno odkriva spisek stroškov, ki so ga zabeležili organizatorji slovenske politične akcije:

Stroški za gospode volilce z mesta Črnomelj:
Večerja za 11 gospodov - 2 goldinarja, 42 krajcarjev,
15 krugelc piva – 1 goldinar, 80 krajcarjev,
12 firklov vina – 4 goldinarje, 80 krajcarjev,
prenočevanje volilcev – 1 goldinar, 10 krajcarjev,
zajterkovanje – 1 goldinar, 65 krajcarjev,
11 krugelc piva – 1 goldinar, 32 krajcarjev,
Kosilo za 11 ljudi – 4 goldinarje, 95 krajcarjev
13 firklov vina – 5 goldinarjev, 20 krajcarjev
zvečer, zjutraj in opoldne za smotke skupaj – 1 goldinar, 28 krajcarjev,
skupaj: 25 goldinarjev, 52 krajcarjev.
V Novem mestu, 31 januarja 1867.

Na začetku 20-tega stoletja je slovensko gibanje že toliko napredovalo, da so imeli v kranjskem deželnem zboru večino. Oziroma, bi jo imeli, če se ne bi bili klerikalci in liberalci na smrt sprli. Tako pa so se nenačelni liberalci rajši povezali z Nemci, kar je potisnilo katoliške politike v opozicijo. Leta 1904 je prišlo v deželnem zboru do neljubega incidenta med vodjo klerikalcev dr. Ivanom Šušteršičem in vodjo liberalcev dr. Ivanom Tavčarjem. Da ima resnica lahko več obrazov, dokazujejo tri različna videnja problema. Poglejmo najprej, kaj je zapisano v uradnih stenografskih zapisnikih. Na Šušteršičeve očitke, da govori neresnico, naj bi razburjeni Tavčar odgovoril:

Kaj takega me ne žali od takega lažnivca, kakor ste vi!

Šušterešiču naj bi ob tem prekipelo, tako da je zapustil govornico, odhitel pred Tavčarjev sedež, začel tolči po mizi, metati papirje ter vpiti:

Lažnivec! Sram vas bodi! Vi ste najnesramnejši lažnik! To bom dokazal! Sram vas bodi! Tak človek bo meni očital, da od laži živim?

Tako vsaj piše v stenografskih zapisnikih. Časopisi so vse skupaj videli malo drugače. Katoliški »Slovenec« je o tem zapisal:

Dr. Šušteršič razburjen plane k dr. Tavčarju in vpije nad njim: »Vam bom dokazal ne ene laži, ampak cele kope laži.« Katoliški poslanci planejo k Tavčarju. Dr. Šušteršič pokaže Tavčarju pest pod nos, vrže neki papir proti njemu in kliče na dr. Tavčarja, ki stoji od jeze ves črn pri svojem sedežu: »Ta človek živi od laži! Lagal se je, da sem bil nemški burš. Ta nemškutar! To je izdajalec, to je slovenski Inškariot.«

Slovenčev prokatoliški novinar je na vsak način skušal ustvariti vtis, da je občinstvo, se pravi galerija, navdušeno navijalo za Šušteršiča:

Galerija demonstrira za dr. Šušteršiča in kliče: »Živio, dr. Šušteršič!« Liberalni poslanci kličejo: »Pojdimo ven.« Galerija kiče: »Ven z Inškarioti, ven z izdajalci!« Ti klici uduše vse druge klice. Liberalni Pirc nekaj pleše okoli dr. Šušteršiča, ki mu pravi: »Pojdi, krota!« Veselost. Pirc se izgubi v ozadje.

Odveč je razlagati, da je imel tudi liberalni »Slovenski narod« svojo verzijo edino prave resnice:

Zdaj je nastopil nepopisen škandal. Šušteršič skoči s svojega sedeža. Rjovel je kakor oklana krava. S povzdignjenimi pestmi se je zapodil pred sedež dr. Tavčarja in tulil na ves glas: »Po gobcu vas bom usekal! Lažnivci ste vi!« Od napredne stranke se je burno protestiralo in na Šušteršiča se je vsula cela ploha priimkov. Slišalo se je: »Impertinenten subjekt! Lump! Največji lažnjivec!« Bili so prav dramatični prizori. Dr. Tavčar je stal visoko zravnan v svoji klopi. Šušteršič je tuleč dvigal pesti, grabil papirje, rjul kar je mogel, psoval kakor pijana baraba, a slišal tudi take, da je kar poskakoval in se penil. Videlo se mu je, da bi rad udaril, ali udariti se ni upal, ker je videl, da ga bi sicer narodno-napredni poslanci poteptali kakor psa. Dr. Tavčar: »Slovensko narodnost rešuje, svojega otroka pa pošilja v nemško šolo!« Dr. Šušteršič: »Vaši otroci so pa za osrano šolo!«

Liberalni novinar za razliko od klerikalnega ni slišal med občinstvom nikakršnih ovacij dr. Šušteršiču. Nasprotno. Slišale naj bi se zgolj žaljivke na njegov račun:

Z galerije se je gromovito orilo: »Žlindra! Ven z Žlindro, ven s sleparjem!« In to grmenje je kar zadušilo bojazljivo ploskanje nekaterih daníčarjev.

Tudi v naslednjih dneh sta oba časopisa nadaljevala z vzajemnim blatenjem in očitanjem laži, kar je moralo bralce prijetno zabavati. Slovenec je samozavestno zapisal:

Včerajšnji Narod je prinesel poročilo, katerega glavni del je popolnoma izmišljen, ostali del pa zavit. Prizori so se vršili natančno tako, kot smo jih opisali mi. Če je bil pri tem kdo podoben oklani kravi, kakor Narod pravi dr. Šušteršiču, je bil to dr. Tavčar.

Slovenski narod je zapisal na račun Slovenca podoben očitek:

Vse, kar poroča Slovenec o demonstriranju galerije, je od konca do kraja izmišljeno in zlagano. Če se skličejo danes vse barabe Evrope na tekmovanje v surovem razgrajanju, dobi prvo darilo škofov prijatelj dr. Ivan Šušteršič.

Potem pa naj človek še komu verjame. Dramatični dogodki v kranjskem deželnem zboru v bistvu niso izstopali od običajne avstrijske parlamentarne folklore. V državnem zboru na Dunaju so se dogajale še hujše stvari. Višek je parlamentarno bunkanje doseglo leta 1897, ko je bil češko-nemški spor na vrhuncu in je poslancem enostavno počilo. Zgodovinar dr. Rok Stergar je o tem zapisal:

Kot je zapisal tedanji slovenski poslanec Šuklje, je bil položaj v parlamentu tak kot v predmestju velemest, kot v zamazani beznici med pretepajočimi se podivjanimi pijanci, kot v umobolnici. Ameriški pisatelj Mark Twain, ki je v tistem času tudi spremljal seje v palači na dunajskem ringu, je zatrdil, da takšnih krikov ni bilo slišati vse od zadnjega napada Komančev in da so bila zasedanja najbolj podobna topniškim vajam. Vse skupaj je doseglo vrhunec v znamenitem pretepu, v katerem so poslanci – med njimi tudi univerzitetni profesor – drug drugega obdelovali s pestmi, stoli in celo pipcem.

Omenjeni poslanec Fran Šuklje je ta pretep slikovito opisal v svojih spominih. Šuklje, ki prav gotovo ni bil znan po svoji skromnosti, je najverjetneje malce pretiraval, ko se je postavil v središče dogajanja. Kljub temu je njegov opis parlamentarnega pretepa zanimivo branje, dostojno kakega vojnega romana:

V tem trenutku dvigne Wolf roko proti meni, da bi zamahnil. Prestrežem roko, primem Wolfa za tilnik ter ga porinem od sebe. To pa je bil signal splošnemu metežu! V tistem momentu se je dvignila cela zbornica in od obeh strani se je pričela borba. Poleg mene je krepko pritiskal menda edini kmet iz poljskega kluba, stari ulanski vahtmajster, krepa Mazur Potoczek. V gneči sem bil ločen od Wolfa. Kar naenkrat zaslišim vzklik nemškega univerzitetnega profesorja Pferschneta: »Ich habe ein Messer!« In že se je zabliskalo v Pferschnetovi desnici. Hitro prestrežem njegovo roko in jo držim toliko časa, da mu je nekdo od zgoraj iztrgal nož in rok. Gneča traja dalje. Skoraj bi jo skupil pri tej priliki. Schönerer je namreč pograbil enega tistih težkih hrastovih stolov za ministre ter me je hotel ž njim treščiti po glavi. K sreči je to namero preprečil štajerski poslanec Hagenhofer, velik, visok, močan mož, ki je Schönererja zagrabil za vrat in ga tiščal toliko časa, da je stol izpustil.

Kocine zgodovine pa vas bodo počasi izpustile iz svojih političnih krempljev. Zgodbice je zopet nagrabil Marko Zajc, svoje prste je tiščal v aparature …, po uhljih sta vas treskala Urša in Miran.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=3121