 Glasba> RŠ recenzijaMARC RIBOT: Really The Blues, Klub CD, 27. 3. 2012
Sreda, 28. 3. 2012
avtor/ica: tadej
Marc Ribot v netežaški različici!!! Le kdo bi si želel kaj več?! Rock'n'roll in blues klišeji so dobili krila... * v celoti
Marc Ribot pravi, da je “Really”, iz naslova zasedbe Really the Blues, poklon Mezzu Mezzrowu, belcu, ki je blues poustvarjal na črnski način. Da pa Ribot misli resno, smo se lahko prepričali na včerajšnjem koncertu v Klubu Cankarjevega doma, ko je stopil na oder kot edini belec v sicer črnskemu bendu. Really the Blues je zasedba samih težkih frajerjev, v pozitivnem glasbenem smislu seveda, od katerih ni nihče škrbast, sključen od udarcev težkega življenja, za povrh vsega pa je frontman še belec. Tako da vprašanje, ki se je postavljalo ob začetku koncerta, ni bilo le, ali lahko Ribotova kitarska blaznost dostopa do belcu oddaljenih rezervoarjev duha, kjer domuje črnski občutek za ritem in blues, ampak tudi, ali je tovrsten semi-metro-jazzy bend sploh sposoben kanaliziranja trpljenja, iz katerega konec koncev raste blues? Kje je stičišče Ribotovega punka in bluesarske melanholije? In konec koncev, kako razstavljati rock'n'roll in blues klišeje na nek do tradicije spoštljiv način. Skrivni portal do vseh odgovorov se nahaja v samem središču ljubezni do glasbe oziroma v tem primeru, ljubezni do bluesa.
Kot smo lahko občudovali na včerajšnjem koncertu, je Ribotova ljubezen do bluesa tako velika, da presega okvire ljubezenske spodobnosti, zato prehaja v področje agresije, njenega diametralno nasprotnega soseda. Na tej meji začnejo tradicionalni, žmohtni bluesarski riffi svojo prvo fazo razkroja. Zvok postaja raskav, agresiven in distorzirano krušljiv. A na tej točki se Ribot še zdaleč ne ustavi. Strastni zanos ga žene dalje, naprej proti razžarjenemu soncu, ki je v preteklosti žgal na biča vajena suženjska pleča. Tu se zvočnemu razkroju pridruži še razpadanje same forme in vsebine. Z bluesom začne postajati nekaj hudo narobe. Ljubezen in agresija se začneta iz diametralnih nasprotnikov spajati v komplementarno celoto. Na tej točki pa se seveda začnejo topiti krila, saj je temperatura previsoka. Nezmožnost izkazovanja ultimativne ljubezni na nedestruktiven način se sprevrže v bes, v pravo punkersko jezo, ki pa je le logično nadaljevanje tega epskega popotovanja neskončne bluesarske ljubezni. In zato glasba, ki je obenem jezna, spoštljiva, ljubeča, tradicionalna, avantgardna, blazna in še posebej preveč premišljena, da bi lahko bila premišljena, v celoti funkcionira komajda dojemljivo. Gre za glasbeno popolnost, ki jo je treba goltati po kosih.
Trik tega epskega popotovanja ljubezni do Bluesa, kar smo lahko občudovali bodisi znotraj enega komada, ali pa kar celotnega koncerta, pa ni v tem, da bi dosegel končno postajo. To bi bilo namreč skregano s samim cikličnim fundamentom blues glasbe. Zatorej je bilo tudi samo popotovanje ciklično in se je nenehno prerojevalo iz samega razpadanja. Kot bi rekel Ribot: “Bend ni bil ustanovljen v posvetilo nikomur in ničemur, razen formi sami, »rojstvu tragedije iz duha glasbe« črne Amerike.” In prav tako kot je v tragediji tragično vsebovano že v sami preprečitvi tragedije, je v bendu Really the Blues destrukcija imanentna samemu izkazovanju ljubezni. Vendar tu ne gre za neko ustaljeno destrukcijo znotraj glasbene avantgarde, ampak enostavno za destrukcijo, ki nastopi, ko forma in zvok ne zdržita več pritiska. Če si sposodimo metaforo iz sveta avtomobilizma, lahko rečemo: v kolikor je neka ustaljena destruktivna praksa ta, da se iz “fičota” naredi “bat-mobil”, potem Really the Blues tega ne jebejo. Oni razstavljajo fičota skozi fičota samega. Enostavno ga gonijo v take ekstreme, da razpade. To pa zato, ker ljubijo hitrost. Vendar ne kar eno hitrost, ampak izključno hitrost skozi fičota. Z drugimi besedami: koncert je bil presežno bluesarski, bolj bluesarski od bluesa samega, hkrati pa tako avantgarden, da ni bil niti malo avantgarden. Absolutno nenadjebljivo!
Edina stvar, ki bi lahko bila na koncertu moteča, je bil Ribotov vokal, ki je milo rečeno grozen. Človek res ne zna peti. Vendar, ko je odprl usta sredi kakega punkersko zabeljenega dela, je vokal dejansko izpadel vrhunsko. Ker je šlo pač za punk moment in ta punk moment je bil še kako na mestu. Ko pa Ribot zapoje sredi kakega mirnejšega, čustveno bolj nabitega dela, verjetno začnejo bežati vsi okoliški ptiči. Vendar, ne boste verjeli, ko je človek priča tako nenavadno noremu koncertu, sčasoma vzljubi tudi ta neposrečen glasbeni atribut.
* Tadej Droljc
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31335
|