Glasba> RŠ recenzija

Sabina Kraner je včeraj prisostvovala žlehtnemu vedenju na odru Orto bara dedkov Hanson Brothers in njihovih kanadskih sokompanjonov Invasives... * v celoti

Punk je resna stvar. Vsaj meni se zdi tako. Nastal je zato, da opozarja na socialne in politične nepravilnosti. Ampak tudi pankerji se morajo kdaj malo spustiti z verige, dati možgane na pašo in se iti čisto in popolno zajebancijo. Takrat Sex Pistols, Stiff little fingers, Dead Kennedy's, No means no in kar je podobnih bendov zasenčijo taki, kot so Toy Dolls, The Queers in seveda včeraj v Ortu videni in slišani The Hanson Brothers.

Bolj resno kot čisto podivjani Hansoni so jo zastavili Invasives - žlehtnih bratov someščani, ki pa me s svojo predstavo niso prepričali. Kljub temu, da je v njihovi muziki čutiti močne vplive No means no, s katerimi so v preteklosti tudi že nastopali pri nas, me s svojo predstavo niso prepričali. Predvsem vokali so jo delali zelo neprivlačno. Glasba sama, kot kolaž različnih ritmov in melodij, je bila izvedena super, vokali pa so precej pešali. Visoka glasova obeh vokalistov, kričanje, vreščanje in piskanje so zaradi nezmožnosti odpeti svoje melodije delovali precej nekompatibilno. No, kljub temu so pri delu publike - morda zaradi daljnih podobnosti z No means no? - naleteli na dober odziv. Toda, če ga primerjamo s tistim, ki so ga za njimi doživeli The Hanson Brothers, so ostali daleč daleč zadaj.

The Hanson Brothers so pač … The Hanson Brothers. Žlehtni fantje v filmu Slap shot in žlehtni fantje v bendu. Tako žlehtni, da so morali imeti zraven celo sodnika, da jih kroti. In imel je res veliko dela, ker so fantje, kot rečeno, res zelo žleht in nagajajo, kadar le lahko. Med drugim so ljubljansko publiko provocirali s šalom Hokejskega kluba Jesenice. Razen tega, da jih je moral krotiti na odru, pa je moral sodnik vokalista Johnnyja Hansona loviti med publiko in vleči nazaj na oder. Prosim lepo, kje so bili vsi tisti, ki menijo, da bi se pri svojih letih Hansona morala zresniti, obnašati letom primerno, prerasti punk?? Mone so verjetno doma gledale Marjota! Nas sto dvajset plus še nekaj pa je uživalo ob predstavi kvarteta, katerega tri četrtine bi vsaj polovici včerajšnjih obiskovalcev lahko bili očetje, nekaterim pa tudi že dedki, in ki so, vsaj na odru, od večine nas nori še parkrat toliko.

Pokojni del Ramonesov se sigurno obrača v grobu. Pa ne od groze, temveč od jeze, ker ne morejo noreti na koncertih Hansonov. Ti so njihovi glasbi in melosu dali Nomeansno-jevsko težo in pospešek, ki daje občutek, da bi v zrak spravil tudi raketo. Kakšno manjšo … pa vseeno. S tem pospeškom so včeraj drveli iz komada v komad, odigrali vse bolj in manj pomembne hite, kot so Sabrina, Bad, No emotion in ostale, v trenutkih za oddih pa publiko s štosi spravljali v smeh do solz. In kljub letom – vsi, razen bobnarja, so že čez petdeset – je njihovo igranje oddajalo precej več mogočne energije kot veliko mlajša predskupina.

Po dobri uri in dveh bisih pa je tudi Hansonom zmanjkalo energije za norčije in poslovili so se v svojem slogu, dokler sodnik navihancev ni končno spravil z odra.


* Sabina Kraner