Kultura> Dlako z jezikaBeseda je bomba Torek, 3. 4. 2012 avtor/ica: RKHV vajenci
Zakaj so besede pomembne? Besede vedno nekaj pomenijo. Pripisuje se jim moč, da nekaj počnejo, čeprav na ontološki ravni nimajo nikakršne povezave s tistim, kar označujejo. Obravnava se jih kot žive organizme, ki so sumljivo podobni ljudem.
Zakaj so besede pomembne? Beseda kot taka predstavlja jezikovno enoto za označevanje pojmov, sestavljeno iz glasov. Po etimološkem slovarju je beseda sestavljena iz predpone be-, ki verjetno pomeni 'skupaj', in korena sed- 'sedeti'. 'Sedenje skupaj' se je domnevno razvilo v 'pogovor skupaj sedečih ljudi' in nadalje v govor, pogovor. Besede omogočajo, da izrazimo svoje misli in jih tako ubesedene delimo z drugimi. So temelj družbene komunikacije in sporazumevanja.
Besede vedno nekaj pomenijo. Pripisuje se jim moč, da nekaj počnejo, čeprav na ontološki ravni nimajo nikakršne povezave s tistim, kar označujejo. Obravnava se jih kot žive organizme, ki so sumljivo podobni ljudem. Besede so nenavadne, stare ali nove. Izgovorjene ali zapisane. Domače, narečne ali tuje. Dolge ali kratke. Z enim ali več pomenov. Imajo pravi ali preneseni pomen, ožji ali širši smisel. So primerne in neprimerne. Pohvalne, ljubkovalne, kritične, žaljive, jezne, nespodobne, sovražne. Lahko se jih izbira, usujejo se kot ploha ali jih zmanjka. Zbodejo, ranijo, bolijo ali sežejo do srca. So nepremišljene, iskrene, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne.
Na besede se pazi in težko jih je vzeti nazaj. So prve ali zadnje, uvodne ali zaključne. Lahko se izpolnijo, izpraznijo ali izrabijo. Včasih jim gre zaupati, včasih so lažne. Po njih lahko odleže, lahko pa vznemirijo. Se dajejo, držijo ali prelomijo. Lahko se zatikajo, sredi njih se lahko obtiči, vanje se skače. Lahko nanesejo ali stečejo. Lahko se jih napelje, povzame, sprejme in zanika. Z njimi se lahko manipulira ali brani.
V odnosu do dejanj pa besede zasedajo manjvredno pozicijo. Dejanja so zares tista, ki mendada nekaj štejejo, kljub temu pa jih besede lahko usmerjajo. Med besedami in dejanji se vzpostavlja vzročno-posledična zveza. Ena sama beseda je lahko povod za dejanje. Kako odmevno je to dejanje, je odvisno od konteksta, v katerem se beseda pojavi.
Navedimo dva ilustrativna primera, ki sta se zgodila na isti dan, 9. marca v Celju. V jutranjih urah so policisti prejeli opozorilo, da pred trgovskim objektom na Ljubljanski cesti leži kovček, na katerem piše 'bomba'. Kraj so evakuirali in zavarovali, posebna enota pa je kasneje ob pregledu kovčka ugotovila, da je šlo za lažni alarm. Istega dne se je v večernih urah odvijalo odprtje razstave Dube Sambolec, ki je poleg drugih umetniških del na ogled postavila risbe, popisane z različnimi besedami. V galerijskem prostoru so tako ljudje ob vinu izmenjavali besede, si jih mimogrede še ogledali, jih bolj ali manj kritično ovrednotili, potem pa odšli.
Gre za dva dogodka, ki na prvi pogled nimata nič skupnega. Ko pogledamo pobližje, pa ju druži isti namen. Oba javno izražata nezadovoljstvo z obstoječo družbeno situacijo. Situacijo v in o kateri vsi uporabljajo veliko besed, s katerimi malo povedo in katerim nihče več zares ne verjame. Razlika med dogodkoma je v obsegu dogajanja, dejanskega in simbolnega, ki je sledilo besedam. V prvem primeru je šlo za obsežno akcijo organov zakona, izvedeno na podlagi ene same besede. V drugem primeru pa za družabni dogodek, ki so se ga prostovoljno udeležili ljubitelji in podporniki umetnosti.
V galeriji razstavljene besede so kritične, vendar ostajajo na varni razdalji. Če bi bil lažni kovček-bomba razstavljen v galerijskem prostoru, bi ga morda interpretirali kot kritično umetniško delo, vendar nihče ne bi poklical policije. Nič se ne bi zgodilo. Tveganje, da je beseda, pritrjena na kovček, pozabljen na javnem prostoru, dejansko to, kar označuje, pa je preprosto preveliko.
Besede očitno jemljemo resno, kadar so v nevarnosti človeška življenja. Takrat štejejo. Beseda torej mora postati konj, ki silovito brcne, da jo upoštevamo. Je besedni terorizem res edini način, da ljudi prisilimo, da govorijo tisto, kar resnično mislijo, in besedam tako vrnemo verodostojnost? Kajti beseda ni človek, temveč orodje, ki mu omogoča, da se ubesedi kot človek.
Z besedami je poskušala Jasna Jernejšek.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31426
|