Kljub za koledar previsokim dnevnim temperaturam družbeno ozračje še bolj segrevajo iracionalne napovedi vlade o varčevanju na vseh ravneh, predvsem pa seveda tam, kjer je najlažje, pri množici. A ker si narod vlado izvoli sam in je za tegobe, ki ga bodo doletele v prihodnjih mesecih, posledično kriv sam, se bomo raje kot s preteklimi grehi ubadali z grehi, ki nas bodo tepli v prihodnosti. Energenti že nekaj desetletij določajo vsakovrstno gospodarsko in družbeno politiko držav in prihodnost bo ob pomanjkanju glavnega energenta, nafte, to politiko potisnila v še bolj skrajne oblike. Pa se raje premaknimo od splošnega h konkretnemu. Kateri so naglavni grehi na energetskem področju, ki bodo tepli našo starost in določali gospodarsko in politično okolje šentflorjanske doline?

Glavni slovenski proizvajalec električne energije je Nuklearka Krško, ki je letos praznovala 30 let. Njeni upravljavci načrtujejo podaljšanje delovanja do leta 2043. Pri podaljševanju življenjske dobe nuklearke bo tako sam od sebe odpadel problem razgradnje nuklearke, za razgradnjo katere že vrabci na veji čivkajo, da ne bomo zbrali dovolj denarja, razen seveda ob intervenciji iz proračuna. Če dodamo še neizrečeno misel o nuklearki številka 2 in razpolovni dobi urana, ki naj bi leto gor ali dol trajalo 100.000 let, je glavobol v prihodnosti zagotovljen. Država in državljani, ki niso sposobni ugotoviti cene pšenice za to poletje, vedo, kam bodo spravili nekaj ton radioaktivnih odpadkov za obdobje sto tisoč let.

Glavobol prav tako danes povzroča gradnja Termoelektrarne Šoštanj, številka 6, katere cena se vztrajno bliža 1,5 milijarde evrom. Za primerjavo. To je približno 40 milijonov kvadratnih metrov kompletne fasade debeline 15 cm. 15.000 hiš bi z investicijo v toplotno črpalko letno za ogrevanje in sanitarno vodo porabilo manj kot 400 evrov. Centralnoplanskost odločitve za gradnjo TEŠ 6 in morebitne gradnje NEK 2 dokazuje tudi številka Eko sklada, ki je višino subvencije za fizične osebe za leto 2012 znižal za poltretji milijon, na 7,5 milijona evrov. Če ponovimo bolj nazorno. Letno država subvencionira 25 odstotkov investicije v boljšo energetsko potrošnjo vaše nepremičnine, a zgolj do porabljenih 7,5 milijona evrov. Na drugi strani bo država v naslednjih tednih po nekaj vudu ekonomskih prijemih podelila poroštvo za črpanje kredita za gradnjo TEŠ 6 pri Evropski banki za obnovo in razvoj, ki se dviga v stomilijonske zneske. Vse samo zato, da bo Janez Novak v skladu z dvigi računov v tem tednu v prihodnjih letih in desetletjih pridno plačeval račune.

Če nadaljujemo s primerjavami, ki povzročajo glavobole. Evropska unija napoveduje, da bo fotovoltaika do leta 2050 v Evropski uniji predstavljala 50 odstotkov vse električne energije. Mi gradimo nuklearko in termoelektrarno. Ugovori, da Evropa ni Sahara in da imamo več kot dovolj zalog lignita, so morda na mestu, kar se tiče ekonomske logike sedanjosti. Res je, da čas premoga šele prihaja, a premoga Slovenija nima in za uspešno in rentabilno termoelektrarno moramo premog uvažati. Kako nerentabilno je uvažanje, pove podatek, da države izvozijo zgolj 16 odstotkov premoga, ki ga nakopljejo. Mi pa bomo še naprej kurili lignit, najslabši energent, ki nekoliko premaga barjansko šoto, skurjeno v 19. stoletju. Ekonomika sedanjosti ima morda prav, a majhnost Slovenije in višina denarja, o katerem se pogovarjamo, sta tako majhni, da bi velike proizvajalce električne energije potrebovali zgolj za velike porabnike električne energije. Pametna in subvencionirana gradnja bi lahko že v 10 letih zmanjšala porabo energije, ne zgolj električne, za več kot 50 odstotkov.

Zadnji primer sicer nima veliko skupnega z energijo, a zato toliko več z osrednjo temo komentarja. Občina Brežice na svojem območju prepoveduje gradnjo podzemnega hranilnika vode in zapoveduje priklop na javno vodovodno omrežje. Sicer se mora vsaka gradnja v tej državi, če je le mogoče, seveda, priklopiti na javno vodovodno omrežje. A izrecna prepoved gradnje hranilnika vode je korak dlje. Ne le da je posameznik primoran v plačevanje položnic, konzumacijo vodnega kamna in poletne omejitve porabe vode, istočasno mu prepovedujejo, da bi del teh težav rešil sam. Od občinske do državne ravni nas ostareli oče prisili, da sesamo materino dojko do smrti in še malo čez. Centralnoplanskost sistema, ki se ne vleče zgolj od Titovega sistema, temveč že od habsburških cesarjev in cesarice, ki so vedno vedeli, kaj je najbolje za narod slovenski, je tista, ki bo določala višino položnic in upognjenost hrbtišča.

Za konec pa se bomo vrnili na začetek in k stavku o propadu socialne države. Janez preteklosti je državo zavozil do točke, ko v sedanjosti ukinjamo socialno državo. Janez sedanjosti stopa korak dlje, saj vodi državljane v najslajšo centralnoplansko prihodnost, tiho sužnjelastniško odvisnost od osrednjega centra moči. A da ne bo pomote, kriv ni ne Janez preteklosti ne Janez sedanjosti. Kriv je narod. Propad socialne države se namreč ne dogaja sedaj, dogodil se je pred desetimi leti v privilegijih nekaterih podprtih s strani večine. Propad ideje samostojnega in ekonomsko neodvisnega posameznika se ne bo zgodil ob izstavljenih računih, dogaja se sedaj. Ko udari bič, je že davno prepozno.

Komentiral je Igor Požar