Če bi mi kdo v posluh predlagal komad v tempu nad 130 udarcev na minuto s 2-step ritmom in electro/rave estetiko, bi se mu slabo godilo. In iskreno rečeno bi za nu skool breaks sceno, ki je svojo največjo prepoznavnost doživela ob prelomu stoletja, le stežka dejali, da je kdajkoli resnično dosegla višave breakbeat Parnasa. Pred dobrim desetletjem je skorajda v celoti opustila uporabo breakov – tradicionalne zvočne tvarine, po kateri je sploh dobila ime - in jih zamenjala s posameznimi kicki in snari iz ritem mašin. Toda še preden je postala spolirana in tranceoidna, je že bila dolgočasna: premalo futuristična za techno; niti približno funky kot hip hop ali house; zdaleč premalo epska, da bi konkurirala tranceu; prepočasna in premalo temačna, da bi presegla dnb; niti približno odrezava kot garage ali naivno živahna kot big beat. 

Seveda je breaks obenem cela zakladnica ubijalskih rezov in nadarjenih izvajalcev, ki so svoje poklicne poti kasneje nadaljevali v breakstepu, housu in dubstepu. Slogovna linija, ki jo je utirala avantgarda, je bila izredno obetavna. Toda prvine, ki so jih skušali združiti znotraj enega komada, so vsaj zame osebno bile ravno tisti klišeji, ki jih iz določenih zvrsti nisem pretirano maral, in to na takšen način, da je bila kakršnakoli vitalnost v njih nasilno zadušena. Deset let kasneje opažam, da je scena v popolnosti izhlapela in da je zdaj mogoče primeren čas za ponovno raziskovanje tega terena brez pretirane nevarnosti, da bi producente zopet množično vsrkalo v nepotrebno formulaičnost. V zadnjih letih smo v basirani, eksperimentalni elektroniki bili priča strahoviti zevi, ki je kar čakala, da bi jo zapolnil prav breakbeat. Raznoliki izvajalci, kot so Boddika, Redlight (dnb producent Clipz) in T. Williams, so v korenine pustolovske plesne elektronike vbrizgali svežo nadgradnjo breakbeat estetike, ki bi se zlahka znašla v kakšnem Stanton Warriors setu iz leta 2002; njihov zvok je surov, prepoznaven in izredno avtentičen – vsebuje torej lastnosti, ki jih je breaksom kritično primanjkovalo. V peskovniku so se znašli še nu rave, jungle nostalgičnost, electroclash in footwork. Kot vse kaže, se bomo v prihodnje s podobnimi hibridi srečevali čedalje pogosteje. Tudi doma.

Domači dvojec BeatMyth je namreč pred kratkim izdal svoj drugi dolgometražec, poimenovan Questionable Image, ki ubira podobnomiselno strugo. Igor Vuk (alias DJ PlankTon) in Mitja Pritržnik (alias Mike Preeters) sta od izdaje prvenca Your Own Two Heads leta 2010 pripotovala kar precejšnjo pot: Vuk je sodeloval pri masteringu in miksanju zadnjih dveh N'tokovih plošč, ki sta na domačih tleh doživeli precej ugoden odziv, trenutno pa z omenjenim rimoklepačem dejavno organizira plesne večere Safari, ki preferirajo svežo electro, house, breakbeat, techno in hip hop produkcijo, še najraje v obliki živih nastopov. Questionable Image je v skladu s tem bistveno bolj premišljena kot njena predhodnica, saj kaže samozavestno informiranost o popularnih tokovih plesne midrange elektronike, med katerimi nekateri pobirajo celo grammyje. Ali je to koristno, je stvar dobrega okusa, o katerem ne bomo razpravljali. Vsekakor sta se BeatMyth gradnje posameznih produkcij lotila zelo natančno: komad Electric Manland vrti stereotipen breaks ritem, Analog zliva halfstep z rock klišeji, Leviathan me bežno spomni na založbo No U-Turn, Hot pa tolče pri vrtoglavih 170 udarcih na minuto. Vsej slogovni raznolikosti navkljub je album tolkalno siromašen in gromka vojska sintetizatorjev to nedomiselnost uspešno prekriva – vsaj v instrumentalih, h katerim sem se največkrat vračal. Dvojec na več kot polovici produkcij namreč angažira vokalista N'toka, ki z neiznajdljivim, psevdoenergičnim deliveryjem naredi plošči kvečjemu medvedjo uslugo. Vokalna okrepitev se izkaže koristna le s Katjo Šulc na Discolandu, ki ima poleg komada Sick redek crossover potencial, na katerega BeatMyth najpogosteje ciljata.

Današnja Tolpa bumov je v končni fazi dober pokazatelj zorenja dvojca, ki se je iz enoznačnih dnb voda z marljivim delom prikopal do točke, ki se žanrski opredelitvi vztrajno izmika. Jasno se sliši, da produkcijska orodja sedaj gladko obvladata in da znata svoje umotvore verodostojno prenesti tudi v zvočno domeno. In vendar nenehno dobivam vtis, da sta se kar vkopala v določeno estetiko, iz katere si le redko upata drzno pogledati. Določeni vrhunci albuma Questionable Image dokazujejo, da ni potrebe po takšnem konformizmu. Kot zvest spremljevalec njunih dejavnosti bi si želel, da bi pogosteje zapustila varno in udobno zavetje breaks šablone, ovrgla MC berglo in preizkusila še kaj drugega kot shypan breakbeat, kot ga DJ PlankTon sam imenuje. Vsebina je seveda kot pri vsakem ustvarjalcu povezana tudi s tem, kar posluša, in BeatMyth pravita, da delata to, kar poslušata. No, zdaj je primeren čas, da pričneta poslušati tudi sama sebe.


Pripravil Dino Lalić