 Kultura> KinobarGianni in njegove zasoljene ženske (Sol življenja – Gianni Di Gregorio)
Četrtek, 12. 4. 2012
avtor/ica: Sonja Zlobko
Šesdesetletnik, ki išče ljubezensko avanturo na napačnih krajih. Vesela sta ga le še psa in njegova 'prastara' mati, ki ga zajeda s prijazno posesivnostjo. Lov za izgubljeno mladostjo nekega izmučenega starega, krhajočega motorja, je bil obsojen na pogubo še preden se je zares začel.
Film Sol življenja smo si lahko pogledali že na lanskoletnem Festivalu evropskega in mednarodnega filma, malo kasneje na Liffu in za nas zamudnike včeraj premierno v Kinodvoru. A režiser tega filma, Gianni Di Gregorio, je večkrat kot z omenjenim filmom asociiran s scenarističnim delom za Gomoro, filmom režiserja Matea Garroneja o napolitanski mafiji, in svojim prvencem Avgustovsko kosilo. Kot režiser je za filmsko kamero stopil v letu 2008, ko je s finančno in producentsko pomočjo Garroneja posnel nizkoproračunski prvenec, z njim pa na Beneškem filmskem festivalu pobral nagrado za najboljši celovečerni film.
Če vas je pritegnil podatek, da je Di Gregorio eden izmed piscev scenarija za Gomoro, nanj raje pozabite. V filmih razen Di Gregoria in Garroneja kot producentskega mecena ni nobenih vzporednic. Tako v prvencu kot v Soli življenja se avtor fokusira na tegobe in sladkosti, ki tarejo nekega starostnika. A v procesu ustvarjanja njegovih filmov se ni mogel izogniti temu, da je on sam natanko takšen šestdesetletni starec, kot ta, o katerem želi govoriti v filmu. Tako sta tudi scenarija filma temeljila na njegovi avtobiografski faktografiji, botrovala pa sta predvsem razlogu, da je kot protagonist stopil pred kamero in se v igralski zasedbi obkolil s člani svoje družine.
Upokojeni šestdesetletnik z nizko pokojnino živi v stanovanju s svojo družino, ki ga nič kaj prida ne upošteva. Otopelost odnosa z ženo – Elisabetta Piccolomini, relativno pričakovana starševska ukročenost naproti svoji mladi hčeri, predvsem pa - nekako paradoksno - zabavno posesivna mati Valeria Franciscis osmišljajo življenje tega moškega, ki hrepeni po izgubljeni mladosti. Ležernost vsakdana, katerega utečene poti razrešijo mali nenavadni detajli, kot so razkritje malih skrivnosti, nova obleka, iskanje pogledov ipd., zaznamuje tok linearne pripovedi, ki proseva platno v toplih barvah repeticij nekaterih kadrov. Ta ponavljanja se med seboj razlikujejo v rahlih pomenskih spremembah ter vdihnejo drugače skorajda statičnim in prilično dolgočasnim likom nekaj življenja.
Stoični in prijazni so karakterji, z mini napakami, ki v nobenem liku ne vstopijo v kakršnokoli poglobljeno relacijo med njimi, posledično zgodbo razbremenijo teže, pri tem pa še povsem nespretno izstopijo iz otopelosti kot zadnje rešilne bilke, ki bi utemeljila neubranost elementov zgodbe. Temu, da bi kot nekatere druge kritike film označili za grenko, trpko, sladko in iskreno komedijo, se bomo raje izognili, saj film ostane medel, navkljub želji po velikem.
Mogoče ni odveč trditi, da želi Di Gregorio potiho stopiti v krog Fellinijevske avtobiografskosti in fine izpiljenosti zgodb v njihovi prežetosti z živim. A atmosferskost subtilno humornega, ki pri Felliniju nastane z nespektakularnim prikazovanjem paradoksnosti življenja, tlečim okoli slutenih razsežnosti, pri Di Gregoriu večkrat kot ne izpuhti v prazno bizarno puhlico. Kot v primeru, ko Gianni nevede pri postanku v sosedinem stanovanju s pijačo popije psihedelično sredstvo in tava po mestu, a prizor do trenutka, ko ga po nočnemu iskanju najde hčerin fant, ostane brez prave povednosti. Namreč to, da bi podprl Giannijevo nemoč, tavanje v novem 'rukerju' življenja – njegovega zavedanja starosti, prizoru spodleti. In zdi se, da prav zato, ker na izbrisane in ne samo nepoudarjene karakterje pripne celotni pomen, za katerega so preprosto prešibki.
Takisto se Fellinijevske razsežnosti zgodbe zdijo pogreznjene v simbole, v prebliske alegorij, ki se korelativno dopolnjujejo preko oseb in razširjenega konteksta v epifanijsko razodete teme eksistence. V Soli življenja pa zgodba starca, ki se pogreza v aseksualnost in lovi svoje zadnje potencialne trenutke kipeče polnosti življenja, sicer želi postati pri takšni izpiljeni narativnosti, a zaradi manka ozadja in vsaj ene širše, razgledne kontekstualne reference, ki se niti ne artikulira, niti vizualno ne 'izriše', odide na pot v nikamor. Torej niti kot slika neke sodobne odslikave generacijske Italije ne prepriča.
Film rešuje to, da je izpraznjeno gledljiv in da lahko po polurnem pričakovanju pogrezneš svoje telo globoko v sedež kinodvorane in opazuješ dogajanje pred seboj.
Deževni večer je ob dolgočasnem filmu preživela Sonja Zlobko.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31535
|