 Glasba> Razširjamo obzorjaTHE STRANGLERS: Rattus Norvegicus (United Artists, 1972)
Nedelja, 15. 4. 2012
avtor/ica: Skabina
Album, ki ga boste poslušali v nedeljo - točno ob petintridesetletnici njegovege izdaje, ob svojem izidu, predveem zaradi notoričnega obnašanja njegovih ustvarjalcev, ni naletel na preveliko navdušenje kritikov, pa je kljub temu eden najbolj prodajanih "punk" albumov vseh časov... * v celoti
Če je verjeti Wikipediji in Discogsu je danes natanko petintrideset let od izdaje prvega albuma Stranglersov, Rattus Norvegicus. Če, pravim zato, ker njihova biografija No Mercy pravi malo drugače. Po njej je ta datum enkrat sedemnajsti, enkrat pa osemnajsti april. Ampak kaj bi dlakocepili za dan gor ali dol, sploh pri tako častitljivi obletnici tako častitljivega albuma. Častitljivega za ene in ravno nasprotno za druge.
Ob izidu albuma Rattus Norvegicus so bili The Stranglers že prekaljeni glasbeni mački. Slaba tri leta so se predstavljali, najprej kot Guilford Stranglers, nato samo kot The Stranglers, še pred tem pa so igrali po pubih pod različnimi imeni – kar jim je pač padlo na pamet - in še pred tem so se že vsak po svoje ločeno ukvarjali z glasbo. Bili so pa tudi že vcepljeni v spomine ljubiteljev glasbe, še sploh pa novinarjev, kot nevzgojena, neobvladljiva drhal, kar so s priljubljenostjo samo še stopnjevali. Kdor je maral Stranglerse, je bil stigmatiziran. Bili so zavrnjeni od rock skupnosti in lahka tarča senzacij željnih novinarjev … pri čemer pa so sami prostovoljno sodelovali. Nekaj zaradi publicitete, nekaj pa zanalašč, zaradi svoje objestnosti in nasilnosti in samosvojega smisla za humor. Mediji so jih, če jih že niso ignorirali, označevali za rasiste, šoviniste, nasilneže in misoginiste. Kljub temu pa so leta 77 prodali več plošč kot vsi ostali punk bendi skupaj. Stranglersi punk? Mnenja o tem so deljena, dejstvo pa je, da so na površje iz potikanja po angleški pub rock sceni prinesli prav punk gibanje. Bili so bolj tehnično podkovani kot katerikoli punk band, starejši od večine in bolj bohemski in intelektualni. Bend so sestavljali bivši biokemični raziskovalec in privrženec bluesa, bivši klasični kitarist z diplomo iz zgodovine ekonomije in črnim pasom v karateju, ki se je edini klasificiral za punkerja, progresivni rock virtuoz ter podjetnik-inovator – vsi, razen slednjega, ki se je že bližal štiridesetim, so korakali krepko proti tridesetim. Bili so starčki na punk sceni. V bistvu res sploh niso pasali zraven.
Kljub temu, da niso pasali zraven, so si sedeminsedemdesetega zagarantirali pogodbo z United Artists. Ta jim je prinesla komercialni uspeh, saj so istega leta izdali kar dva albuma – Rattus Norvegicus, od katerih sta oba pristala me petimi top albumi, iz njih pa so izšli trije hit singli. Pri United Artists so želeli Stranglerse prodajati kot vrhunski pub rock band, tako kot pred njimi že Dr. Feelgood, in njihov prvenec izdati v živi obliki, vendar s posnetkom, ki je nastal triindvajsetega decembra 1976 v Nashvillu, ni bil nihče zadovoljen, tako da so namesto tega album posneli v studiu. Za producenta pa so jim dodelili mladega, še precej neizkušenega, vendar pa neskončno entuziastičnega Martina Rushenta, ki je v kasnejših letih s Human League postavil temelje britanskega synth popa. Bend ni imel pojma o snemanju v studiu, zato so pustili Rushentu, da dela po svoje. Rushent pa je po drugi strani prav tako pustil bend, da igra tako kot hoče, s čim manj lastnega vmešavanja. V takšni atmosferi, ob izdatni pomoči odličnih sposobnosti hišnega tehnika Alana Winstanleya, so posneli materiala ne samo za Rattus Norvegicus, pač pa precej komadov tudi že za njegovega naslednika No more heroes.
Sam Rattus Norvegicus bi se sicer moral imenovati Death on arrival, pa so si, potem ko je založbin art direktor Paul Henry našel podobo podgane, ki beži v sončni zahod, v zadnjem trenutku premislili, saj je vse skupaj odlično dopolnjevalo zaključni komad Down in the sewer, ki se konča s cviljenjem podgan in kapljanjem vode v kanalizaciji. S takšnim naslovom, alternativni naslov za zavajanje publike je bil še The Strangers IV, ter naslovnico, ki prikazuje bend na hodniku graščine, v kateri so pogosto snemali horror filme in katere relikvije so se kasneje pojavile še na mnogih Strangles albumih, pa so svojo že tako mračno podobo samo še potemnili. Nič čudnega torej, da je Britanski biro za raziskave tržišča njihov debi single (Get a) grip (on yourself) »založil« za cel teden. Ta Cornwellova izpoved, o rock'n'roll življenju, finančnih polomih in boju za obstanek, ki prvič na vinilu predstavlja JJ Burnelov renčavi bas, Dave Greenfieldovovo argepično drvenje preko orgelskih tipk, značilni vokal Hugha Cornwella in Jet Blackovo minimalistično jazzy bobnanje, je tako na koncu pristala le na štiriinštiridesetem mestu. In kljub temu, da se je singel prodajal zelo dobro, so prodajalci »pozabljali« naročati nove zaloge.
Vendar protisile niso uspele zaustaviti Stranglersov. Kritike so bile mešane – od petih zvezdic, ki jim jih je podelil Record Mirror, pa do popolnoma uničujoče in raztrgajoče recenzije Phila McNeilla, ki je bil mnenja, da še nikoli ni slišal tako seksističnega albuma kot je Rattus Norvegicus in da je to album, ki lahko žensko poslušalstvo pripelje do solz zaradi svojega poniževalnega tona. Na eni strani so torej bili ogorčeni tisti, ki so besedila razumeli dobesedno in jim slišano ni bilo všeč, nekje na sredini takšni kot novinarka Julie Burchill, ki je kot pripadnice ponižanih to ponižanje samo ni motilo, saj, po njenih besedah, ženske tudi kdaj tako razmišljajo o moških, jo je pa zmotilo Burnelovo javno obračunavanje v London Lady z novinarko Melody Makerja, s katero sta imela ljubezensko afero s slabim koncem. Bilo pa je na žalost tudi veliko takih, ki so besedila razumeli dobesedno in jim je bil njihov negativni prizvok všeč. Ampak takih primerov je skozi zgodovino ogromno in temu se tudi Stranglersi niso mogli izogniti. No, lahko bi se, ampak potem ne bi smeli pisati o lastnih izkušnjah temveč si izmišljevati nekaj svetu »primernega in sprejemljivega«.
Na Rattus Norvegicus je kar pet pesmi, ki se ukvarjajo z ženskami, in prav vse je mogoče, dokler ne prebereš zgoraj omenjene knjige ali se zares poglobiš v njih, razumeti kot seksistične. Kako je potem mogoče, da je prav ena izmed njih, z reaggejem spogledujoča se norčava Peaches, postala njihov prvi super hit? In eden največjih nasploh - tako v moških kot ženskih ušesih. Morda zato, ker eni in drugi hodimo po plaži in špegamo za pripadniki nasprotnega spola, le da si eni to lahko privoščijo glasno izraziti, drugi pa so povečini raje tiho in to zanikajo? Ker se za ženske to pač ne spodobi. Tako kot prdenje ne. Ženske tega pač ne počnemo. Še dobro, da si v današnjih časih vse več pripadnic ženskega spola upa tudi kaj takega na glas povedati. Si predstavljate, kaj bi se z njimi zgodilo sedeminsedemdesetega? Takrat pa se v besedila Stranglersov nihče ni preveč poglabljal. Vsi so rovarili samo po površini. Če bi se, bi zlahka ugotovili, da imajo recimo besedila, ki jih je napisal in tudi odpel basist JJ Burnel, pravzaprav samoposmehljiv ton. Nekako nedopustljivo in nerazumljivo je bilo, da bi tak enfant terrible kot je bil, jokal, ker ga je pustila punca. Ampak prav o tem govori v Princess of the streets.
Stranglersi so na srečo na svoji strani imeli svojo pripadnost moškemu spolu, pa seveda tudi svoj prepoznaven zvok, dva precej različna, ekscentrična, vendar zato zelo karizmatična frontmena, notoričnega basista, ki ga še danes mnogi častijo kot boga basa, klaviaturista z domišljijo in ljubeznijo do arpeggiotov, ter prastarega bobnarja, na katerem leži levji delež, da se je bend obdržal vse do današnjih dni. The Stranglers so izšli iz zelo drugačne scene kot ostali punk bendi. Ločeni od drugih in popolnoma samosvoji so hodili po obrobju punka in jo dobro odnesli, glede na to, da so v bendu imeli klaviature, da niso, razen basista, furali punkovskega imidža, da so bili precej starejši in da so izšli iz čisto drugih scen kot večina punk bendov. Namesto Stoogesov in Ramonesov so prisegali bolj na Doorse in psihedelijo šestdesetih. Pa kljub temu jih je, morda zaradi njihove neprilagojenosti in duha časa, potegnilo v punk in njihovi komadi so pridobili na hitrosti in ostrini. Združili so svoje vplive z vplivom punka in dobili samosvojo zmes plesnih, melodičnih in poppy melodij, ki pa so bile hkrati tudi precej agresivne in brezkompromisne. Pogosto so se ozrli čez rame še drugam in se v Peaches spogledovali z reggaejem, z Goodbye Toulouse pa uvedli tradicijo stranglersovskih valčkov.
Še dobro, da so bili The Stranglers tako drugačni od vse druge punk scene. Sicer bi z Rattus Norvegicus dobili še enega izmed dobrih, sicer pa vendar samo punk albumov, tako pa je Rattus to in še več.
sKabina
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31560
|