V petek in soboto se je v Menzi pri Koritu zgodila dvanajsta edicija Noise Festivala, ki ga organizira društvo DRMK. Prireditev ima med dogodki na slovenski alternativni sceni poseben status, saj na njej poleg tujih nastopijo tudi domači izvajalci, ki jih drugače redko slišimo. Verjetno tudi zato, ker operirajo izven bolj aktivnih krogov eksperimentalne in obrobne glasbe.

Petkov večer je z nekaj zamude otvoril irski umetnik, ki nastopa pod imenom Luxury Mollusc. Klečeč na odru, s pripeto zeleno lučko in obdan s kabli, elektronskimi napravami ter nekaj kovinskimi odpadki je uprizoril kratek, vendar suveren noise set. Kombinacijo naraščajočega distorziranega trušča ter elementov grobe elektronske geneze brnenj in piskov je peljal osredotočeno, doživeto in z občutkom za celotno gmoto, ki jo je ustvarjal. Nastop je bil precej kratek. Tudi glede na to, da je po njem vse šlo samo še navzdol. Med njegovim setom pa sem že opazil tudi motečo navado večine tokratnih obiskovalcev. Struktura publike je bila precej nenavadna, saj so jo sestavljali v glavnem nastopajoči obeh dni ter njihovi spremljevalci ali spremljevalke. V celoti niso kazali prevelikega zanimanja za kakršnokoli osredotočeno poslušanje. So pa zato z raznimi fotoaparati in mobilnimi telefoni dobesedno okupirali pododrje ob vsakem nastopu ter se precej brezobzirno prerivali do šanka in nazaj. Ob neprestanem glasnem blebetanju so bili tako ključni ustvarjalci vzdušja, ki je bilo precej klavrno.

Po Luxury Mollusc je nastopil domači duo Ontervjabbitu iz Hrastnika. Njun hrup se je dogajal na bolj digitalno-računalniški strani z nagnjenostjo h »glitch« odvodom eksperimentalne elektronike, pa tudi občasnim generičnim industrial techno beatom. Vendar je bil njun nastop precej neimpresiven in žal ni ponudil kaj več od igračkanja z raznimi elektronskimi gadgeti in računalniškimi midi-controllerji.

Če Ontervjabbitu niso bili nič posebnega, a so po reakcijah sodeč publiko kljub temu zabavali, pa so bili sledeči Narayan naravnost obupni. Ta hrvaški duet je moral biti nekaj najslabšega kar sem kdaj slišal in videl. V njihovem igranju preprosto ni bilo ničesar, kar bi kazalo, da jim je kakorkoli mar za to, kar počneta. Opremljena z dvojnimi klaviaturami, računalniki in mikrofonom sta bila na odru videti, če uporabim malce nekorekten izraz, kot dva debila. Tretjerazredni ambienti grozljivk, predrkavanje s klikanjem na generične efekte ter deklamiranje v mikrofon z vokoderjem – prava nočna mora! A žal ne v dobrem smislu. Vendar to še ni vse. Na platno za seboj sta projicirala amatersko zmontirane odlomke poročil, nasilnih japonskih filmov ter predvsem posnetkov iz klavnic in laboratorijskih poskusov na živalih. Kot prepričanemu veganu in zagovorniku živalskih pravic se mi je zdela uporaba teh posnetkov ob odsotnosti kakršnekoli že drže, skrbi in zavzetosti zgolj kot dodatek nastopu, poraznemu onkraj vsakršne kritike, skrajno neokusna in perverzna. Ob upoštevanju dejstva, da znotraj noise scene poznamo resne primere aktivističnih projektov s področja anti-vivisekcije in živalskih pravic, omenimo le Merzbow in Dave Phillipsa, pa tudi žaljiva in brezobzirno domišljava.

Zadnji nastop petkovega večera je pripadel Hoehenkontrolle - dvema članoma benda 7 Minutes Of Nausea, ki je nastopil v soboto. Izpadel je kot precej amaterski in neroden poskus nekakšnega dronerskega noise rocka. Na tej točki večera sem se že resno spraševal, kaj vsi skupaj tam sploh počnemo. Nezavzeti in polovičarski nastopi, nezainteresirana in tudi že konkretno vinjena publika, sestavljena iz taistih nastopajočih ter nekaj stalne šankovske klientele. Kakšna izguba časa!

Sobotni večer se je pričel z nastopom projekta Mould, za katerim stoji domači elektrofonik Primož B. Kot po pravilu je bil tudi tokrat prvi nastop večera najboljši. Mould je za dane razmere v svojem kratkem setu skušal razviti precej tenkočuten potek hrupanja. Orientiran je bil predvsem na dronersko brnenje neznanih izvorov, ki je imelo zanimivo zamolklo barvo, bogato predvsem v srednjem frekvenčnem rangu. Svoj kratek set je odigral skorajda potuhnjeno, saj je bilo komaj opaziti, da se intenziteta in nasičenost stopnjujeta, basi pa so pri koncu dosegli konkretno glasnost. V trenutku prepoznavanja se je nastop ostro končal.

Naslednji je na oder stopil ruski duet Astma, ki ga sestavljata starosta Alexei Borisov ter pripadnica mlajše generacije Olga Nosova. Pred nekaj leti sta nastopila tudi v Kinu Šiška. Od vseh nastopajočih sta bila še najbliže bolj rockerskim odvodom, tudi zaradi postavitve, ki je vsebovala drumset, električno kitaro in elektroniko. Njune ohlapno improvizirane kompozicije so vsebovale tudi nekaj odmevov v teh krajih zelo čislanega rocka v opoziciji. Vendar je njuna igra premogla dosti več mehkobe. Elektronski del je bil precej elementaren, vendar tudi pristno spojen s celotnim tokom. Borisov je poleg kitare in elektronike tudi deklamiral v ruščini, medtem ko je Nosova povsem domačna v hkratnem bobnanju in melodičnem vokaliziranju. Astma sta vsekakor izvedla najbolj simpatičen nastop, ki je publiko vidno očaral.

Sledili so veterani noisecora 7 Minutes Of Nausea, predvsem njegovih zabavljaških odvodov v stilu Anal Cunt. O njihovem nastopu ni kaj dosti povedati. Trije osiveli strici na kitarah in basu ter mlado dekle za bobni so si privoščili svojih petnajst minut zabave ter osrečili del publike. No, vsaj skrivali niso tega, da je vse skupaj bolj utrujena šala kot kaj drugega.

Festival so zaključili Hermetic Brisk iz Bosne in Hercegovine. Duo sestavljata Ela Vuk in Neven Smrznik, ki je tudi nosilec DIY založbe Zvukovina. Prvi udarec tonske vaje je obetal veliko oziroma vsaj najbolj glasen in harsh nastop festivala. Vendar je vse skupaj zvodenelo pa nekaj minutah, saj res nista imela veliko ponuditi. In tako kot pri večini nastopajočih ni bilo slišati, da bi se kaj dosti ali sploh trudila. Medtem ko je Ela večinoma zgolj sprožala diktafon prek pedala za odmev pa je Neven prekladal skrivnostno škatlo, ki je očitno generirala nizka brnenja, visoke sinusne piske in občasno pokanje. A vse skupaj ni bilo nič. Njune igre ni informiralo ne poglabljanje v zvok ne pozornost na prostor in plasiranje vibracij. Zgodila pa se ni niti elementarna harsh noise destrukcija. Tako se je povsem medlo in anonimno, primerno atmosferi obeh dni, zaključil festival.

Pravzaprav že dolgo nisem bil na dogodku, kjer bi bilo toliko polovičarstva, zdolgočasenosti in, po domače rečeno, »glume« ali zaigranosti. Še bolj od tega pa je zbodla odsotnost kakršnekoli reflektiranosti ali sramu pri večini nastopajočih, ki so se raje medsebojno trepljali po ramah in si verjetno domišljali, da počno nekaj pomembnega, relevantnega in alternativnega. Noise Festival se je tako vpisal v linijo tistih katastrofalnih dogodkov na domači alter sceni, v katere se redkokdaj obregnemo ali upamo o njih kritično razmisliti. Pereče je predvsem vprašanje njegove relevantnosti, saj se zdi, da je sam sebi namen. Oziroma služi temu, da se je nekaj zgodilo in je nekdo nekaj naredil. Kaj in kako se je zgodilo, pa ni pomembno.

In da ne bo nesporazuma – na tem Noise Festivalu ni šlo za neko marginalnost ali priložnost za nerazumljeno outsiderstvo, s čimer se noise scena rada okiti, temveč za najobičajnejšo povprečnost s tipičnimi sestavinami sodobnega psihosocialnega make-upa: egotriperstvom, samovšečnostjo, apatijo in otopelostjo. Na srečo je noise tako široko področje, da tak festival ne more biti referenca zanj. Drugače bi bili v resnih težavah.


* Marko Karlovčec