SHARON VAN ETTEN: Tramp (Jagjaguwar, 2012) (ponovitev 24. 4. ob 00:30) Ponedeljek, 16. 4. 2012 avtor/ica: Andrej Hočevar
Veličina ambuma Tramp ni v tem, da na njem tako ali drugače sodelujejo člani The National, Beirut in Walkmen – kar se sliši velikopotezno, je samo hrbtna stran skromnejše, a individualizirane in poglobljene avtorske govorice, ki tudi udarnejše komade preplavi z valovi introspekcije. Indie kantavtorstvo, kot si ga lahko samo želimo... * v celoti
Album Tramp (avtoričin tretji) je posrečena mešanica različnih izraznih leg, ki se ne boji konglomeratskega združevanja nasprotij. Skladbe na njem so izmenično nežne in grobe, melanholične in jezne. Kantavtorsko drezanje po osebnih porazih ali čustvenih ranah je brezobzirno, a obenem tudi prizanesljivo v iskanju izboljšav in opravičil. Sharon Van Etten se več kot očitno zaveda nevarnosti zahteve po izrazni iskrenosti, ki je pri tovrstnih godbah pogosto temelj, na katerem dana govorica stoji in pade. Njena glasbena izpoved je sicer res do vratu potopljena v čustveni kotel, a je takšna po izbiri: Sharon Van Etten z albumom Tramp namreč dokazuje, da premore dovolj odločnosti in spretnosti, da se iz nevarnega brbotanja še pravočasno reši, poslušalca pa hitro prepriča, da gre ne glede na to zares.
Dvanajst skladb novega albuma – ki ga je Aaron Dessner (kitarist pri The National) posnel v svojem garažnem studiu – tvori ganljivo zvočno dušo, ki se v svoji koži pravzaprav čisto dobro počuti. Mehko lebdeči vokal Sharon Van Etten ima sposobnost, da poslušalca hitro razoroži, je pa dovolj obvladan, da ve, kje so njegove meje. Album ima v začetku nekaj hitrejših, bolj energičnih komadov, ki mehkejše jedro izpovednosti Sharon Van Etten prekrijejo s plastmi neke temačnejše estetike. Brezdomne blodnje in notranje napetosti spreminjajo glasbeno in izrazno slovnico, jo najedajo, ji grizejo robove in jo ne nazadnje silijo, da pokaže kremplje.
Da je Sharon Van Etten svoje izkušnje glasbeno prerasla, postane nenazadnje jasno, ko električne kitare nenadoma stopijo v ozadje in so zgolj še luža, v katero padajo zvoki ukulel ali pulziranje akustične kitare. Samokritika postane bolj transparentna, vendar ne zapade v samopomilovanje. Pripoznavanje drugačnosti se združi s priznavanjem porazov in s tem pripravi polje, na katerem se posamezni jazi odpirajo drugim. Denimo duet z Zachom Condonom od Beirut je svetlejši in optimističen zato, ker ne zanika skrušenosti, temveč svojo odločnost utemeljuje na njeni stalni prisotnosti.
Prepričljiva mešanica tesnobe, ljubezenskih pomislekov in značilnega osciliranja med povzdigovanjem in dajanjem v nič predstavlja globinski tok albuma Tramp, s katerim bo Sharon Van Etten v letu 2012 nedvomno postala najljubša indie kantavtorka vsakogar. Album Tramp ni niti preveč samovšečen ali samopomilujoč niti premalo raznolik ali dodelan. Prepletanja nežnega vokala in kitar, tako električnih kot akustičnih, so lepo zaokrožena in v nizu dvanajstih komadov prehodijo resnično prostrana čustvena polja. Posebna prepričljivost albuma Tramp je zajeta v organskosti, s katero so tako električni kot tudi akustični komadi zraščeni z istim izraznim deblom. Tako obogatena zvočnost drži poslušalčevo uho v stalni bližini in mu postopno razkriva vedno nove vsebinske plasti. Tramp je izdelek avtorice, ki ve, kaj je doživela in kako iz tega narediti odličen album.
