Za ploščo, ki jo danes predstavljamo v oddaji Razširjamo obzorja, obstaja zelo zanimiva zgodba. Na pričetku leta 2011 se je Luke Vibert pojavil na sedežu londonske založbe Ninja Tune s polnimi rokami blazin v obliki Rolandove ritem mašine TR-808. Menda so bile kot darilo namenjene šefom založbe, za katero je Vibert v preteklosti prispeval predvsem remikse in pa občasen avtorski prispevek za katero od številnih kompilacij, ki jih je z navdušenjem obelodanjala Ninja Tune. V isti sapi je Vibert taistim šefom hitel razlagati, kako je na domačih policah našel nekaj pozabljenih in nikoli slišanih DAT-ov iz obdobja med leti 1995 in 1998. Na njih je bilo zapisano Plug, muzika pa je boben in bas, kar je takoj povzročilo precejšnje vznemirjenje in Vibert je pod sinonimom Plug končno prišel do prve plošče za Ninja Tune. To menda nikoli ni bilo lahko in enostavno, še posebej pri velikanskih neodvisnih založniških hišah, ki s mu vedno odgovarjala, da bo moral zaradi pomanjkanja denarja počakati kakšno leto ali dve. Ampak vendarle mu je pri Warp, Ninja Tune, Planet Mu in pri MoWax uspelo izdati po ploščo ali dve, vse ostalo pa je razporejeno po zapletenem seznamu manjših založb in pa še daljšem seznamu umetniških sinonimov.

Ace Of Clubs, The Amen Andrews, Butler Kiev, Kerrier District, Luke Vibert, Plug, Spac Hand Luke, Visible Crater Funk, Wagon Christ in še najbolj nenavaden med vsem, Luke Vibert, so sinonimi, ki jih je v več kot dvajsetih letih živahnega skakanja po elektronski sceni, uporabljal producent, ki sicer prihaja iz Cornwalla, sedaj pa svoj čas deli med Londonom in Marseillom, kjer živi njegova družina. In ravno Cornwall je bil za majhno skupino elektroničarjev odločilen za oblikovanje tako eklektičnega in nagajivega zvoka, kot so ga razvili Luke Vibert, Richard D. James, Tom Middleton, Grant Wilson-Claridge in Jeremy Simmonds. Za temi civilnimi imeni prepoznamo Aphex Twina, Squarepusherja in nenazadnje enega od soustanovitelja založbe Rephlex. Pisana druščina torej, ki je v zgodnjih dnevih inteligentne elektronike niso motili razburjeni sosedi ali pa mestna policija in so lahko v svojih odročnih domovanjih ustvarjali najbolj nenavadnem muzike z najbolj nenavadnimi jakostmi, ki v principu niso motile nikogar razen divjadi in rastlinja. Tako je nastal Cornwalski zvok, ki je v marsičem definiral neodvisno elektroniko in tudi sam pri sebi že neptetokrat spremenil žanrske usmeritve in delal vse mogoče, od ambientala, techna, elektra, IDM-a, hip-hopa, bobna in basa, pa do vsega kar leži vmes. In tudi takrat, ko se Like Vibert pohvali, da je naredil drum'n'bass album, in v primeru plošče Back on Time, se je hvalil ravno s tem, to ne pomeni, da bomo poslušali samo drum'n' bass.

Na nek način je Back on Time logično nadaljevanje ali pa morebiti celo samo ostanek materialov, ki jih je Vibert pripravljal za svoj legendarni album Drum'n'bass for Papa. Ta je leta 1996 izšel pri založbi Blue Angel Records in je definitivno najbolj razvpiti album zunaj redne in zaverovane drum'n'bass skupnosti, ki ga resnici na ljubo niti ni kaj prida opazija. Za junglistične puriste je bil Vibert preprosto preveč eksperimentalen in prevelik outsider, čeprav je v glasbenem smislu pokazal veliko več kot napumpani in vase zagledani drum'n'bass velikani. Na nek način je bil v tistem času precej sveža tudi ideja drum'n'bass albuma, saj je velika večina produkcije slonela na dvanajst inčnih malih ploščah, ki so bile namenjene izključno klubski rabi, Vibert pa je bil vidno progresiven, s smiselno sestavljenim dolgometražnim izdelkom. Njegove studijske navade so zelo hektične in v zelo kratkem času je sposoben sestaviti zelo veliko število komadov, tako da več kot 90 odstotkov njegovega dela ostane neobjavljenega. Da niti ne omenjamo njegovih hektičnih žanrskih preskokov, ki jim je izredno težko sledi, kar prizna avtudi sam. Nič čudnega torej, da se po toliko letih na policah Vibertovega studija še vedno najdejo čisto uporabni komadi, ki nas nostalgično zapeljejo v neke vrste zlate čase plesne elektronike. Drum'n'bass for Papa ter Back on Time sta torej dva dolgo izgubljena brata, ki sta končno prišla skupaj. Celo na naslovnici je pri obeh ploščah Vibertov dedek ali stric, ki izvaja neke vrste čarovniške trike v vzhodnjaški uniformi, kar le doprinese k čudaški naravi obeh izdelkov. Priviščimo si torej še zadnji kos glasbene zgodovine Luka Viberta.

Jure Matičič