Nina Kraviz in debutantska plošča z istim imenom sta verjetno res vse tisto, kar smo pričakovali in kar sta nam obljubljala Matt Edwards in James Masters, ki vodita založbo Rekids. Tako kot je ruska producentka in didžejka nekolikaj enigmatična in zamegljeno misteriozna v njeni pojavi, tako je tudi muzika na plošči vedno nekolikaj odmaknjena, pa čeprav je Kravizeva praktično vzgojena v maniri house ritmov in poštenega klubskega didžejanja... * v celoti
Nina Kraviz in debutantska plošča z istim imenom sta verjetno res vse tisto, kar smo pričakovali in kar sta nam obljubljala Matt Edwards in James Masters, ki vodita založbo Rekids. Tako kot je ruska producentka in didžejka nekolikaj enigmatična in zamegljeno misteriozna v njeni pojavi, tako je tudi muzika na plošči vedno nekolikaj odmaknjena, pa čeprav je Kravizeva praktično vzgojena v maniri house ritmov in poštenega klubskega didžejanja. Njena pot se je začela v rodni Sibiriji, natančneje v Irkutsku, kjer se je vrgla na house ritme in se v iskanju boljših priložnosti preselila v Moskvo. Ker se je to zgodilo že pred časom, jo težko štejemo med novoprišleke, saj je v elektronske muzike in klubske scene vpletena že precej let, najprej kot organizatorka dogodkov, kasneje kot didžejka po moskovskih klubih, kakršen je na primer Propaganda, članica enega od moskovskih elektro bendov, nazadnje pa še kot samostojna producentka, ki ima za seboj peščico malih plošč in sedaj tudi svoj prvi album. Na nek način veteranka, potem spet novo formirana podzemna zvezdnica, ki se ji je v zadnjih dveh letih odprl naporen in nabit mednarodni didžejski urnik in ki brez posebnih tehničnih naporov niza zapeljive komade, ki sodijo v linijo najbolj žlahtnih sodelovanj Vladislava Delaya in Antye Greie Fuchs ali pa Matthewa Herberta in Dani Siciliano. S to razliko, da Nina Kraviz ni prav zaresna pevka in da sama poskrbi za veliko večino glasbenih oziroma inštrumentalnih delov.
Svoj glas uporablja na nivoju še enega inštrumenta, mogoče sempla, ki je bil pač pri roki in se je znašel v miksu, kasneje pa se je zdel najbolj smiseln. V kakšne izrazite pevske ambicije lahko z gotovostjo podvomimo, pa čeprav je debutantska plošča Nine Kraviz odpeta z vso iskrenostjo, ampak njeni atributi verjetno res ležijo v ritmih, ki jih kleše na podlagi dolgoletnih didžejskih izkušenj. Ne niza jih preveč na trdo, preveč na poskok, ampak zadržano, včasih komaj slišno, le s pulzirajočim basom, naslednjič spet bolj ostro, skorajda v »footwork« maniri.
Prav tukaj lahko Nino Kraviz navežemo na človeka, ki je na nek način usodno vplival na njeno snemalno kariero, še posebej v povezavi s še enim pomembnim Moskovskim producentom, Antonom Zapom. Ta je namreč prvi prišel v kontakt z ameriško založbo Underground Quality, ki jo iz New Jerseya vodi legendarec DJ Jus Ed. Zdi se, da ta ležerni deep house mojster redno preverja novosti na straneh kot so Myspace, Soundcloud in podobne ter jih novači za svojo založbo, kar je najprej izkusil Zap, še isto leto pa tudi Nina Kraviz, ki je v marsičem podedovala tudi Jus Edovo produkcijsko estetiko. Ta prisega na počasno gradnjo dramaturgije komadov, na pametno in poredko zastavljene ritme in pa predvsem tehnološko preproščino. Tej je Kravizova zapisana že od začetka. Kot didžejka prisega na vinilke, v sili poseže po cedejkah, nikoli pa ne uporablja programov, ki asistirajo pri miksoloških podvigih, saj to po njenem mnenju ubija didžejsko obrt in krči kreativne zmožnosti tega početja. Kot producentka se je ukvarja z zelo omejenim naborom tehnoloških pripomočkov, kamor v resnici štejejo le synthesizerji, ki jih Kravizova strastno zbira ter računalnik, na katerem gradi svojo preprosto in učinkovito estetiko. Koliko je ta klubska je sicer vprašanje, gotovo pa je, da njeni komadi lahko dobro delujejo tako doma na slušalkah, kot v klubih, če upoštevamo njihovo izrazito basovsko karakteristiko z naborom drobnih šumov, skoraj neopaznih zvočnih efektov in pridušenih vokalov, ki na velikem ozvočenju verjetno res pridejo do maksimalnega učinka.
Že prej smo omenjali povezavo z Antonom Zapom in na misel res pride enotna moskovska zvočna estetika, še posebej zato, ker sta si Zap in Kravizova slogovno zelo podobna. Ampak na koncu bo to verjetno bolj povezava z DJ Jus Edom in predvsem stremenje k zahodneje ležečim scenam, predvsem k Berlinski. Kravizova je takoj po mali plošči za založbo Underground Quality sodelovala z Efdeminom pri njegovi založbi Naif, potem pa je že začela nizati prve male plošče pri angleški založbi Rekids. Ta zaenkrat ostaja dom za njeno muziko, pronicljive ideje, špičaste politične zamislice in neobrzdane misli o modernem življenju pa trosi po celem svetu, kar bo v prihodnosti menda začinila še z živim nastopom in pa selitvijo v Berlin, Pariz ali Innsbruck. Kamor bo pač naneslo, selitev synthesizerjev iz Moskovskega studija pa nikakor ne bo lahka.
