PLANET ASIA: Black Belt Theatre (Green Streets Ent., 2012) Petek, 11. 5. 2012 avtor/ica: jizah
Jizah se je soočil z Black Belt Theatrom, novim albumom raperja Planet Asia... * v celoti
Veteran zahodnoobalne raperske scene, mnogim še vedno znan predvsem po delu v dvojcu Cali Agents ter po skupnem albumu s Cypresshillovskim producentom DJ Muggsom, je letos zaplodil nov konceptualni izdelek. Le-ta sloni na estetiki starega funkersko-filmskega blaxploitationa, črnskega urbanega akcijskega podžanra, dominantnega v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je s seboj v svet ponesel tudi filmski funk.
V osemdesetih letih je v ZDA nato zaživel sobotni popoldanski televizijski blok, ki je mešal filmsko ustvarjanje kungfujevskih filmov ter blaxploitationa. Slišal je na ime „Black Belt Theatre“, ki ga je za svoj novi solistični podvig za konceptualno noto prevzel Planet Asia in se z njim spopadel na raperski način.
Na pomoč je poklical glavnega producenta albuma, sicer precej neznanega poba po imenu Dirtydiggs, ki je svoje delo povečini opravil na zavidljivem nivoju. Skladno z njegovim imenom je uspel najti precej zanimivih filmskih vzorcev in ženskih vokalov, ki jih je vklopil na povečini dinamične, udarne ter močne bobne. V njih je obdržal filmsko ikonografijo kungfujevskega in črnskega filma, na trenutke sicer rahlo spominjajočega na zgodnjo wu-tangovsko estetiko, ter pričaral nekakšno mešanico tradicionalističnega raperskega boom bapa s precej neznanimi vzorci b in c produkcije filmov. Na pomoč so mu priskočili še Khrysis, Oh No, Twiz the Beat Pro, Religion in Brisk One, vsem pa je skupno to, da so uspeli ustvariti skupno, odločno in konstistentno zvočno podobo, slonečo na gangsterskih, filmskih, soulovskih in funkerskih vzorcih v sorodni maniri.
Drhtečemu albumu s cinematičnim pridihom raper iz Fresna dodaja tekoč tok besed, pravšnjo mero zabavnosti, raperskega nakladanja, kopico zanimivih punchlineov ter nekaj dobro osmišljenih zgodb, ki pa se občasno izgubijo v slabi naraciji in dokaj borni slikovitosti. Zgodbe obdelujejo klasične tematike zahodnoobalnih raperjev, od posvetila Kaliforniji, rapanja o rapu samem, hvaljenja, do malce bolj dodelanih zgodb o recimo neplačevanju dolgov v dogovorjenem roku ter o vsem, kar temu kasneje sledi. Največja težava Asie je, da večkrat postavi odličen nastavek, a njegov element raperskega storytellinga kmalu zvodeni, kljub temu, da se tematsko precej strogo drži mešanice nasilniškega kung-fuja ter scenaristično dodelanega retro črnskega filma. Občasno mu uspe kak komedijantski vložek, sicer pa se prek dramatičnih beatov pusti peljati v introspekcijo lastne percepcije časa, ki ga je komajda doživel, ter njegove pregovorne surovosti.
„Black Belt Theatre“ je pravzaprav album, ki nesporno in jasno koketira z raperskim zlatim obdobjem, je zabaven, duhovit, nakladaški, tehnično dobro izveden, hkrati pa mu primanjkuje izvirnosti. Umazan hiphop s precej stilsko všečnim predajanjem besedil v dokaj počasnem flowu sicer sproducira nekaj precej močnih in udarnih podtalnih hitovskih raperskih poslastic, a se hkrati izgublja v prevelikem številu gostovanj. Gostov je na albumu več kot 20, povečini svoje delo opravijo dobro, nekateri pa Planet Asio zasenčijo, recimo Mistah Fab, Fashawn, Willie the Kid, oba Camp Lova in tudi Ras Kass.
Glavni problem albuma tako ostaja dolžina, saj se ob koncu vse skupaj že zelo vleče, skoraj vsaka kompozicija postreže z nekaj gosti pa tudi zabavna je vse manj. Planet Asia ostaja precej podcenjen raper, ki albume konceptualno spravlja v enotno zvočno podobo, s katero se zadnja leta pohvali le peščica raperjev. Album „Black Belt Theatre“ je sodoben raperski izdelek, ki se iz današnjega aspekta na svoj način spominja nostalgične preteklosti.
