Glasba> Tolpa bumov

Leta 1952 rojeni bolgarski mojstrski virtuoz na klarinetu Ivo Papasov gotovo sodi med vodilne inštrumentaliste na svojem glasbilu. Pa ne samo na svojem področju, ki ga zahodni mediji ponavadi pavšalno imenujejo kar »svatbarska glasba«, pač pa se njegove slikovite pasaže, ki jih ne omejujejo hitrostne ovire ter po drugi strani izjemno globoko in skrajno čutno odigrane žalostinke, ki jih krasi podaljševanje tonov in fini melizmi, lahko kosajo tudi s klarinetisti iz drugih zvrsti ...
(več ...)

RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
Tolpa Bumov
Nedelja, 29. 2. 2004
19.00

Ivo Papasov: Panair – Fairground (Kuker Music, 2003)

Leta 1952 rojeni bolgarski mojstrski virtuoz na klarinetu Ivo Papasov gotovo sodi med vodilne inštrumentaliste na svojem glasbilu. Pa ne samo na svojem področju, ki ga zahodni mediji ponavadi pavšalno imenujejo kar »svatbarska glasba«, pač pa se njegove slikovite pasaže, ki jih ne omejujejo hitrostne ovire ter po drugi strani izjemno globoko in skrajno čutno odigrane žalostinke, ki jih krasi podaljševanje tonov in fini melizmi, lahko kosajo tudi s klarinetisti iz drugih zvrsti. Zato ne preseneča primerjanje njegovega igranja z najbolj žlahtnimi jazzovskimi improvizatorji; s tem se kajpak strinjamo, a z majhno pripombo, da je improviziranje prav tako imanentni del različnih tradicionalnih godb in nikakor ne le »privilegij« jazzerjev.

Razlog, da Papasov ni tudi dejansko, tako kot si zasluži, prisoten v zavesti ljubiteljev glasbe, je v tem, da je bil diskografsko odsoten skoraj celo prejšnje desetletje. Prva dva albuma, "Orpheus Ascending" ter "Balkanology" je objavil pri Hannibal Records leta 1989 oziroma 1991. Razlog za njegovo diskografsko nedejavnost je treba najbrž poiskati v njegovi zasedenosti z igranjem po svatbah. Papasov s svojo zasedbo igra tudi na nekaj svatabah na teden, mnogi mladoporočenci pa so pripravljeni prestaviti datum srečnega dogodka samo zato, da jim Ivo in njegova razigrana, do pičice uigrana banda s svojo vročekrvno godbo ozaljša usodni dogodek.

Na albumu "Panair", po domače »Sejmišče«, ne blesti le Papasov. Njegova zasedba je daleč od tega, da bi mu služila le za ustvarjanje podpore ali kulise za njegove pirotehnične eksibicije. Kje pa, v bandu ima Papasov same sebi ravne mojstre, kot je denimo pevka Marija Karafizijeva ali pa hitroprsti, izredno natančnen in liričen harmonikar Neša Nešev, ki je s Papasovim sopodpisal tri od desetih komadov na albumu.

Občasno se zasedbi pridruži kakšen izmed štirih glasbenih gostov, ki poleg tapana in drugih tolkal igrajo na klavir in basovsko kitaro, s čimer rahlo pojačajo vtis jazzovske improvizacije, ki že tako prenica skozi vsak komad dobrih 70 minut dolgega albuma.

Kljub takšni dolžini pa je album ves čas konsistenten, brez enega komada, ki bi se zdel kot mašilo. Zanimiva in pogumno zastavljena je dramaturgija komadov, saj se enakopravno s hitrimi in poskočnimi štiklci menjavajo žalostinke, z melanholijo naphane balade, kar od albuma kot celote ustvari delo bolj primerno za pretanjeno in poglobljeno poslušanje kot pa za štof, ki bi bil primeren za podžiganje malce zaspanih žurerjev.

Komadi: Demirđijska Račenica, Ruža, Seleste, S'lzite na mama, Rosica, Panair ter Rodopa.

Mario Batelić