Glasba> Cigule migule

Nedelja, 7.3.´04, 14.00 (pon. 13.3.´04, 14.50): BRITOF (dve mrliške pesmi)
Nedelja, 7. 3. 2004

avtor/ica: david

Mrtvaški ples
Dve oblikovno zelo posebni pesmi (“Fantič je hodu daleč v vas” oziroma “Mrtvaška kost kaznuje objestneža” in “Od tega žegnanga britofa”), ki govorita o univerzalni temi smrti, kakršne so se na splošno prepevale pri običaju "bedenja" ob mrliču.

Radio študent
Glasbena redakcija
Cigule migule, 6.3.’04 ob 14h (in ponovitev 12.3.’04 ob 14.50)

V današnji oddaji Cigule migule ostajamo pri pesmih povezanih z univerzalno temo smrti. Te so se v Sloveniji v preteklosti po običaju pele ponavadi ob bedenju pri mrliču, kot smo ugotovili že v prejšnji oddaji. Tako bomo danes predstavili dve pesmi, v katerih najdemo tudi spremljevalni motiv “britofa”, sicer oblikovno tudi zelo zanimivi.
Prva je ponovno zelo arhaična pripovedna bajeslovna pesem, ki govori o mladeniču, o njegovem nespoštljivem odnosu do mrtvaške kosti ter o kruti kazni, ki ga doleti. Tčma pesmi je bila v prozni obliki razširjena po celi Evropi, v ljudsko izročilo oziroma med preprosto ljudstvo pa je prišla (verjetno nekje v 17. ali 18. stoletju) iz visoke literature preko duhovniških pridig. Motiv pesmi je prešel tudi v Mozartovo opero Don Juan. Pesemsko obliko pesmi “Fantič je hodu daleč v vas” oziroma “Mrtvaška kost kaznuje objestneža” so poznali poleg Slovencev še Francozi, Španci in Flamci.
Pesem nosi nekaj zelo zanimivih in redkih značilnosti, ki jo uvrščajo med starešji sloj slovenskih ljudskih pesmi. Ponovno naletimo na enovrstičnost, oziroma nekitičnost, čeprav se en verz ponavlja skozi štiri zvočno-melodične kitice. Zanimivost pesmi je tudi redek slovenski tridelni osmerec (sestavljen iz daktila, troheja in daktila). To pomeni, da ima verz besedila le tri poudarke oziroma težke dobe, ki se umestijo v tritaktno zvočno vrstico (v nasprotju z večinoma štiritaktnimi klasičnimi pesemskimi in glasbenimi oblikami). Poleg tega pa v njej najdemo tudi značilni slovenski pet-osminski ritem (ki se v izmenjavi s tričetrtinskim pojavi v vsakem tretjem taktu).
Pesem je po drugi strani šolski primer značilnega slovenskega večglasnega, v tem primeru triglasnega petja, kjer najdemo vodilno melodijo nad basom, tretji glas pa se pojavlja nad njo v vzporedni terci (čemur pravijo po ljudsko tudi petje “na čez”). Pesem so zapele ženske pevke iz Vrhpolja nad Kamnikom, leta 1961.
Ženske so sicer v slovenskem ljudskem izročilu ponavadi prepevale ločeno od moških, razen v nekaterih skupnih običajih, znano pa je tudi, da so bile večinoma prav one prenašalke oziroma ohranjevalke pripovednih ali baladnih pesmi.


V drugem delu predstavljamo še pesem “Od tega žegnanga britofa”. Tudi ta nosi prav tako po celi Evropi razširjeno (srednjeveško) tčmo, ki jo najdemo tudi v likovni umetnosti, med drugim v primeru znane hrastoveljske freske “Mrtvaški ples”. Gre za moralno-etični motiv naravne enakosti vseh ljudi, vsaj v primeru, ko se ti znajdejo pred smrtjo. Na predstavljenem posnetku jo je zapela Ančka Lazar, leta 1963.
Pesem je, podobno kot prejšnja oblikovno prav tako nesimetrična, v smislu ustaljenih pesemskih oblik, saj je v tretji kitici le tritaktna in povrh tega sestavljena tudi le iz treh zvočnih vrstic. Odstopanje od ustaljenih glasbeno-literarnih popularnih norm v tovrstnih pesmih nakazuje po eni strani na ljudsko naravno in spontano ustvarjalnost, ki močno odstopa od norm in oblik visoke (ali v sodobnosti tudi od množične kulture). Po drugi strani pa nakazuje tudi na starinskost pesmi, saj so tovrstne pesmi nastale daleč pred koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega stoletja, kjer se je skozi diktaturo medijev v veliki meri globalno in družbeno začel proces uniformiranja zvočno-oblikovne podobe nastajanja glasbe, od katerega pa, podobno kot v preteklosti ljudske prakse, skušajo v sedanjosti odstopati prvenstveno le alternativne umetniške prakse.

David.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=3382