 Glasba> Tolpa bumovTorek, 9. 3. 2004: GREENPOT BLUEPOT - WARRAW (Samozaložba, 2003)
Torek, 9. 3. 2004
avtor/ica: dani
Prav zanimivo se mi zazdi dejstvo, da se vokali ponovno vračajo v središče pozornosti - in to ne le moje. Pa povsem nepomembno je, katero glasbeno zvrst postavimo v prvi plan. Pojavljajo se celo tam, kjer sem jih najmanj pričakoval, in vse bolj postavljajo vstran prevladujočo govorico instrumentalne godbe. Pač. Osebno so se mi vedno zazdeli problematični linearno-klasični vokalni izlivi, ki mi v spomin takoj prikličejo stavek - 'Hej, kje sem pa to že slišal?'. Priznam, rad imam predvsem neobičajne, mutirane, polomljene, samoučne in tiste verbalne prelome, ki se ne obremenjujejo, poiščejo srednjo izrazno pot in skozi naredi sam estetiko, ponorelo podirajo vse tabuje in nepisana pravila ... (več) ...
... In če sem do danes več ali manj - ne pa vedno - tovrstne presežke našel predvsem na moško predznačenem področju, bom nocoj izrazito feminilen. Moja poženščena duša je namreč našla oz. ob pomoči dobrega prijatelja izsledila najbrž najbolj ženstveno in rahločutno ploščo, kar sem jih slišal v zadnjih letih. Pa ne tako ploščo, ki bi besedo ženstvena enačila z besedami 'pupasta', 'punčkasta' ali pač ekstremno feministična. Sploh ne. Tu z besedo ženstven mislim predvsem na to, da naša nocojšnja gostja Natalie Rose Lebrecht trdno stoji za svojimi stališči, zna preživeti v navidezno moško dominiranem svetu, pa čeprav vsi vemo, da pravzaprav ženske vodijo tale svet, moški pa se še naprej smelo igračkajo kot takrat, ko so bili še v mali šoli; zna ob pravem trenutku pokazati svoja čustva, ne otopi ob vsakem razočaranju in nenazadnje nima težav s svojo ekstrovertiranostjo. Gospodična Lebrecht je namreč prava borka in neprilagojena osebnost, ki jo mnogi zaradi njene neposrednosti lahko kaj hitro označijo za shizofreno in ponorelo dušo, ki že kar preveč odstopa od povprečja.
A kaj bi pričakoval drugega od posameznice, ki živi v megapolisu, prepolnem signalov, preobloženem z informacijami ter natrpanem z odpadniki vseh mogočih vrst in kultur. Tako kot mnogi se je namreč tudi gospodična Lebrecht z ameriškega podeželja pred leti preselila v brooklynsko meko, ki je že leta in leta glavno umetniško središče ter kraj osrednje kreative ameriške drugačnosti. Vsi ga hočejo doživeti, a mnogi ostanejo le dobro varovane lokalne skrivnosti. In med njih lahko prištejem tudi našo vsestransko umetnico, ki si je podzemno razvpitost pridobila predvsem preko redkih, a zato toliko bolj posebnih in čudaških koncertnih nastopov ter umetniških izdelkih mnogih vrst. Poleg tega, da ustvarja glasbo in se samoučno prilagaja mnogim inštrumentom, je namreč tudi kiparka, pesnica, piše kratko prozo, šiva obleke, torbice, razne košare, kipari in slika, izdeluje objekte iz smeti, ki jih najde na cesti, in še marsikaj drugega bi lahko dodal na tale spisek. Še bolj pa me je šokiral podatek, da je do danes v samozaložbi ali pač pri povsem neznanih založbah v izrazito minimalnih nakladah izdala že kar štiri plošče. In moram priznati, da sem več kot hvaležen prečastitemu in legendarnemu Philipu Glassu, ki je mojemu prijatelju predlagal nabavo njene zadnje mojstrovine. Bila bi namreč velika škoda, če ne kar tragedija, da bi še danes ostala skrita mojim in nenazadnje tudi vašim ušesnim kanalom.
In ker ne morem soditi in razmišljati o evoluciji njenega zvočnega in verbalnega udara, ker njenih prvih treh albumov še nisem uspel zaslediti, saj so polnokrvne raritete, se bom usmeril predvsem na njeno novo, lansko ploščo primernega imena za vsebino WARRAW. S kateregakoli vidika to besedno zvezo pogledate, vedno se vam razkrije predvsem ena značilnost, z obeh strani se bere kot vojna. In lahko jo razumemo na večih nivojih. Prvi je vsekakor povezan s trenutnimi aktualnimi temami, ki se pritičejo predvsem zunanji in notranji politiki ameriške vlade. In v svoji socialno-politični kritiki je skrajno neposredna in udarna, a še vedno dovolj ženstvena, da svoje podkrepi z dejstvi in ne pozabi na malega človeka. Pove resnico in to je dovolj. Še bolj pa je zanimiv drug nivo njene poezije. Tisti, ki se dotika intime, medčloveških odnosov, ljubezenskih zvez in človekove osebnosti nasploh. Že to, da je svoji predhodni plošči naslovila "Daymares & Nightdreams" ter "Hooker Or Housewife?", pove veliko o njeni naravi. Razmišlja svobodno in provokativno, a ne skriva svojih ran iz otroštva, ki še kako vplivajo na človeka tudi v njegovem odraslem obdobju. Nočem nekaj na hitro sklepati, a zazdi sem mi, da ni imela lepega otroštva - prej nasilnega kot karkoli drugega -, seksulano nasilje pa ji bržkone tudi ni tuje. In kot vse kaže, je prav zvočno-verbalni ekshibicionizem njena terapija v spopadu s samo seboj, uspeva pa ji na skrajno nenavaden način.
In moram priznati, da sem ob prvem snidenju z njenim projektom Greenpot Bluepot ob vsej tej strasti, ekspresivnosti in bizarnosti preprosto obnemel. Kot da bi me ponesla na nek drug planet, ki je na eni strani prelep, na drugi pa šokantno grozeč in nemiren. Ne samo, da je plošča WARRAW v svojih emocijah skrajno napeta in intenzivna, ampak te - še preden se vanjo zares poglobiš - pritegne že zaradi vokalnih akrobacij gospodične Lebrecht. Ja, res je shizofrena oseba, saj že v enem samem komadu zamenja toliko osebnosti, da jih ne bi mogel prešteti niti na prste obeh rok. In s tem, ko vedno znova ustvarja nove, nenavadne karakterje, preprosto napade oz. izzove poslušalca in mu ne da izbire - poslušaj ali pa pojdi stran. To je namreč album za poslušalca, ki ga ni strah globin in se ne zadovolji le s površnostjo. Zvočno pa se gospodična Lebrecht loteva že pravih študij zvoka in tekstur. Takih, ki so še najbliže folk-psihadeliji ali pač virtualnemu žanrskemu sestavku 'Nova, čudna Amerika'. Težko najdem kakršnokoli primerjavo oz. vpliv, a lahko pritrdim tezi, da je še najbliže mineštri med Meredith Monk, Willom Oldhamom in Billom Callahanom, saj je nenazadnje v preteklosti predelala celo njegove Smog. In kljub temu da je to njen solistični projekt in da večino inštrumentov odigra kar sama, pa redno angažira tudi nekaj gostujočih glasbenikov in prijateljev, katerih imen vam ne mislim naštevati, saj bi bili za vse popolna neznanka.
Nocoj boste torej slišali prvih deset zapisov - enajstega bomo zaradi pomanjkanja časa izpustili, saj je dolg kar 17 minut - z zadnje plošče WARRAW projekta Greenpot Bluepot, ki ne ponuja nobenih naslovov komadov, ampak le 11 neimenovanih indeksov. Natalie Rose Lebrecht pa to obrazloži z naslednjim stavkom: "Plošča je izpeljana kot en, samcat in dolg kos muzike (kot nekakšne epske sanje), ki je razdeljen na 11 delov le zaradi tega, da se prilagodi sodobnemu, pop-orientiranemu poslušalcu." Na uživanje!
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=3395
|