V tradicionalnih, predindustrijskih, ustnih ali deloma pisnih družbah se glasbena aktivnost žensk ponavadi suče okoli petja ob pomembnih življenjskih prelomnicah. Kot vemo iz prejšnjih dveh oddaj Cigule migule, so ženske ob »vahtanju mrliča« objokovale smrt bližnjega sorodnika v žalostnih baladnih pesmih. Na drugem koncu življenjskega kroga, ob rojstvu otroka, so prepevale uspavanke ...
V tradicionalnih, predindustrijskih, ustnih ali deloma pisnih družbah se glasbena aktivnost žensk ponavadi suče okoli petja ob pomembnih življenjskih prelomnicah. Kot vemo iz prejšnjih dveh oddaj Cigule migule, so ženske ob »vahtanju mrliča« objokovale smrt bližnjega sorodnika v žalostnih baladnih pesmih. Na drugem koncu življenjskega kroga, ob rojstvu otroka, so prepevale uspavanke. V družbah, ki so zaznamovale začetek pubertete deklet, so ženske s pesmijo sodelovale tudi v iniciacijskih obredjih, pogosto pa so pele tudi na porokah. Kljub temu da so te trditve navzkriž z dolgoletnimi prizadevanji feminističnih študij, da bi kulturno usodo žensk ločili od »usode narave«, v njihov prid govorijo glasbene kulture širom sveta.
Iz naše družbe so glasbeni običaji, v katerih so včasih prevladovale ženske, izginili: nimamo obredov, ki bi obeležili nastop pubertete, poročno slavje je podobno običajnemu žuru, k zadnjemu počitku nas lahko pospremi poljubna skladba po lastnem izboru, celo najbolj »ženstveno« obliko petja – prepevanje uspavank otroku – pa so danes zamenjale famozne kompilacije »Baby Needs Bach« ali »Bulid Your Baby's Brain«.
V današnji oddaji bomo prisluhnili štirim starim slovenskim uspavankam ali zazibankah. Pesmi so v prvi vrsti funkcionalne, namenjene umirjanju in uspavanju otroka, posvečajo pa se tudi opisovanju njegove lepote in šarma. Uporabljale so se za popestritev tistih ur dneva in noči, ki jih je mati preživela z otrokom. Za nekatere, kot za dolenjsko uspavanko Lačna nejsi, žejna ne, ki govori o dojenju, bi lahko celo dejali, da se v svojih podtonih ukvarja s položajem matere in je zatorej bolj namenjena njej kot pa otroku. Spet druge so bolj zabavne in se po vsebini približujejo otroškim pesmim, s katerimi so se otroci kasneje v življenju zabavali sami. V njih bi lahko uzrli tudi socialno in edukativno funkcijo uspavank, saj je mati z njimi otroka že pripravljala na kasnejše življenje in mu prenašala svojo etnično dediščino.
Uspavanke so seveda predvsem enoglasne, po zgradbi zelo enostavne in kratke, njihove melodije pa povzemajo stereotipe glasbenega okolja, v katerem so nastale. Izjema je prva uspavanka, ki jo bomo slišali, Nünaj, nünaj sinek moj, ki sta jo skupaj zapeli dve pevki iz Kobilja v Prekmurju, a je mestoma »dvoglasna« priredba verjetno nastala pri snemanju. Tudi rezki sopran, s katerim bo drugo uspavanko Lačna nejsi, žejna ne zapela pevka iz Zagorice na Dolenjskem, je namenjen »navadnemu« poslušalcu, saj ga ni otroka, ki bi ob njem lahko zaspal. Ob koncu bomo prisluhnili še Dvema zazibankama iz Velikih Poljan na Dolenjskem.
Peter Kus
