Oddaja pričujočega naslova se nanaša na umetniško smer, estetiko izmuzljivega karakterja, ki korenini v modernizmih in avantgardizmih literature prejšnjega stoletja, hkrati pa se kot črv zajeda v razvojno tkivo glasbene umetnosti. Ravno prečišče obeh umetniških praks bastardizira zvočno poezijo in ji hkrati dodeljuje intrigantni značaj, ki nam služi za povod sestavka, ki nima pretiranih ambicij znanstvene analize, temveč podati historično tkivo in nakazati subtilen, dosedaj zanemarjen vpliv (in vpetost) zvočne poezije na sodobno glasbo, bodisi na ''novo glasbo'' in avantgardizme v njej ali na sam razvoj popularne glasbe.