 Kultura> Kosilo nekega moljaALEŠ BERGER: ZAGATNE ZGODBE
Sreda, 31. 3. 2004
avtor/ica: Matjaž Brulc
Aleš Berger je med slovensko publiko že dolgo časa dokaj znano ime. Do sedaj smo ga poznali predvsem kot prevajalca francoske književnosti in dramatike, kot pisca številnih gledaliških kritik in nenazadnje tudi kot moža, ki je v slovenščino prevajal stripe z Asterixom v naslovni vlogi. Po vseh kilometrih napisanih vrstic pa stopa tokrat Aleš Berger pred nas tudi kot avtor literarnega prvenca – pred kratkim je pri študentski založbi Litera v zbirki Nova znamenja izšel zvežčič njegovih kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Zagatne zgodbe.
Aleš Berger je med slovensko publiko že dolgo časa dokaj znano ime. Do sedaj smo ga poznali predvsem kot prevajalca francoske književnosti in dramatike, kot pisca številnih gledaliških kritik in nenazadnje tudi kot moža, ki je v slovenščino prevajal stripe z Asterixom v naslovni vlogi. Po vseh kilometrih napisanih vrstic pa stopa tokrat Aleš Berger pred nas tudi kot avtor literarnega prvenca – pred kratkim je pri študentski založbi Litera v zbirki Nova znamenja izšel zvežčič njegovih kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Zagatne zgodbe.
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pridevnik zagaten s sopomenkami kot so težaven, neprijeten, zoprn in moreč. Vendar so Bergerjeve zgodbe svetlobna leta daleč od tega, da bi bile težavne, neprijetne ali, bog ne daj, celo zoprne. Bralec slej kot prej ugotovi, da se dotična zagatnost prejkone nanaša na težavne in neprijetne situacije, v katerih se znajdejo protagonisti teh zgodb.
Zbirko sestavlja dvanajst hudomušnih zgodb. Njihov poglavitni motiv je prešuštvo. V večini primerov se srečujemo z odraslimi, abrahamu se bližajočimi osebki moškega spola, ki se podajajo na tanek led zakonskega brodoloma. Vendar Bergerjevi junaki niso herojski mačoti, še najmanj stereotipni ljubimci z latinskim predznakom, ki bi z največjim uspehom prodirali v ekvatorialne predele številnih žensk. Prej kot to gre za strah in naveličanost, ki se skrivata pod vzorno družinsko in karierno fasado, kjer je skok v tujo posteljo zgolj avanturistični pesek v oči. Gre za otopele moške, ki zgubljajo svojo moškost in to nadomeščajo z alkoholom. Tako na primer v zgodbi z naslovom Na morje srečamo Braneta Andoljška, ki se z največjo mero odločnosti odpravlja k ljubici na morje, pa se na koncu na domačem gugalniku poklapano mačkast prebudi iz sladkih sanj in si reče: »Jutri moram it, jutri zaziher.«
Ženskim likom Bergerjevih zgodb so rezervirane vloge razočaranih ljubic ali pa naveličanih gospodinj, ki vedo več, kot si mislijo njihovi soprogi. Kljub temu, da se okrog njih vrti ves moški svet, pa ves čas ostajajo nekje v ozadju. Edina izjema je Adrijana Bevc, ki jo v zgodbi Dvigalo spremljamo na poti k svojemu ljubimcu. V tej zgodbi se tipična vloga moškega in ženske zamenja, tokrat je ljubimcu namenjeno mesto ihtečega kužka, medtem ko je Adrijana tista, ki na stranskem stopnišču použije nekaj cigaret in steklenico viskija, kar ji po lastnih besedah »konckoncev zaleže več od enga fuka.«
Bergerjev jezik razkriva visoko načitanega avtorja, ki pri preigravanju z besedami nikakor ne skuša skrivati svojega mojstrstva. Svet, ki ga opisuje z izbranim, izpiljenim jezikom, je do skrajnosti banalen in vsakdanji – s tem avtor dosega ambivalentnost, ki do največjega izraza pride pri dialogih oziroma monologih, kjer se srečamo z uličnim jezikom, polnim vulgarnosti in narečnih izrazov. Ravno ta zmes omogoča tisto sočnost in razigranost, ki tako na fabulativni kot jezikovni ravni odlikujeta Bergerjeve kratke zgodbe. Te so dostikrat odprte tako na koncu kot na začetku, bralec pa je pogosto soočen zgolj z nakazanimi možnostmi, ki se odpirajo junaku, ne pa z njihovim udejanjenjem.
Svet, ki ga izrisujejo Zagatne zgodbe, je svet malomeščanske naveličanosti, svet neizživete seksualne želje, ki trči ob lastno nezmožnost in absurd. Spraševanje o smislu in njegovo iskanje se najpogosteje začne in konča kje drugje kot ob špricarju v bližnjem bifeju. Zagatne zgodbe ob tem nakažejo tudi avtorjev lastni dvom o smiselnosti zapisovanja tovrstnih štorij, nadvse pomenljiva je tako zadnje uvrščena zgodba z naslovom Motel Metol. Avtor k tej zgodbi pristopi z izrazito postmodernističnimi prijemi, v njej srečamo Zvoneta Žitnika, ki se »zadnje mesece ukvarja z zapisovanjem zgodb, (…) malo zajema iz resničnosti in dosti več si izmišlja.« Pri tem se odloči sposoditi zaplet iz neke zgodbe Mladena Oljače o dveh prešuštnikih, nakar se mu štrene pomešajo do te mere, da vse skupaj jezno zabriše v koš in odide raje spat.
Skozi odlične Zagatne zgodbe Aleša Bergerja se je sprehodil Matjaž, ki je šel nato tudi sam spat.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=3592
|