Medredakcija

PONOVITEV!!! Ali sta za dvig nestrpnosti in postopno spodjedanje polja osebnih svoboščin, ki se je v Sloveniji vzpostavilo v civilnodružbenih osemdesetih letih, res kriva samo brezkompromisna ofenziva grde desnice iz opozicije pred volitvami in nesposobnost pozicije iz sredine, da se ji postavi po robu? Ali ne pomenita vzpon nestrpnosti in vzpon desnice vedno tudi krize levice? O vsem tem z našimi sogovorniki.

Slovensko javno mnenje se v zadnjih letih vedno bolj oddaljuje od predstav, ki smo jih imeli (in so jih imeli) dolga leta o Slovencih, kot o odprtih, demokratičnih, strpnih prebivalcih zdaj razširjene Evropske Unije. Od referenduma o umetnem oplojevanju žensk, ki je bil prvo resno opozorilo, naprej redno zavzame trdo konservativno, če že ne šovinistično, ksenofobno držo. Obenem se v medijih in dominantni politiki odpira vedno več prostora desnim populistom, ki se po eni strani učijo od Haiderja, po drugi pa jim ni tuja niti abeceda balkanskih nacionalistov, pri čemer z ekstremnimi stališči brez dvoma padajo na ploden teren in pridobivajo vedno več volilcev. Ta trend je popolnoma diametralen tistemu iz osemdesetih let, ko se je slovenska demokracija oblikovala prav na osnovi boja za osnovne človekove svoboščine, zdaj pa se njihovo polje postopoma zmanjšuje.
Analitiki ta premik javnega mnenja razlagajo predvsem s padcem socialne varnosti, z vedno širšim slojem prebivalstva, ki je eksistencialno ogrožen. Ampak to verjetno ne more in ne sme biti dokončen odgovor. Že kar utečeno pravilo je, da desnica najbolj dobiva takrat, ko je levica v krizi in brca v prazno, njej zvesto volilno telo pa se umika v abstinenco ali se celo, ko gre za delavstvo, premika v desno.

O vseh teh dilemah docent za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Filozofski fakulteti Igor Pribac, znani karikaturist in eden iniciatorjev Foruma za levico Franco Juri in aktivist Miha Zadnikar.