Glasba> Tolpa bumov

Le redko se mi pripeti, da se moram ugrizniti v jezik in si priznati, da sem se v zapisanem kar malce uštel. Res redko, a tudi to se dogaja v boljših družinah. Še ne dolgo nazaj sem bil namreč povsem prepričan, da je vsa evforija okoli Islandije in njene glasbene zapuščine že dosegla svoj vrhunec, se vsaj nekoliko prizemljila in občinstvo umirila do te mere, da je le-to usmerilo pogled še kam drugam. Po pričevanju lokalnih protagonistov sem namreč padel pod vtis, da sedaj lahko končno snujejo v miru in v svojih kreacijah zadihajo s polnimi pljuči. Pa ni povsem tako. Islandija je namreč še vedno prekleto 'in', njeno glasbeno izročilo pa še vedno privablja množice oboževalcev – drugače npr. letos v Parizu, ki je organiziral mesec islandske umetnosti in kulture, vsi možni koncerti ne bi bilo razprodani že par mesecev vnaprej, mar ne? Ok. S tem sicer ni nič narobe, saj lahko sedaj končno svoje bogate prihodke spreminjajo v moštvo novih izzivov in projektov, a po drugi strani je postala sama situacija tudi zame že kar malce odbijajoča. Vsaj za tisti kratek trenutek...(več)...

...In zato sem prav vesel, da se še vedno najdejo tudi tisti, ki jim za to ni prav nič mar, kaj šele, da bi podlegli tistemu, čemur lahko rečemo klasični islandski zvok. Dvojec Slowblow, ki ga gostimo tokrat, je namreč pravi predstavnik tovrstne miselnosti, saj kar ne morem verjeti, da delujeta že skorajda ducat let v skrajnem podzemlju in šele dandanes prihajata do zasluženih slavospevov. Pač. Sistematičen in konsistenten razvoj, ki nikoli ne sili ali pač igra na prvo žogo, je vedno najboljši ter zatorej še toliko bolj spoštovan. Ustanovna in idejna člana dotičnega benda – multiinstrumentalista Dagur Kari Petursson in Orri Jonsson – gresta namreč celo tako daleč, da izrečeta celo besede, ki bi jih od resnega glasbenika, ki je pri stvari tako s svojo glavo kot telesom, res težko slišali. Povsem sta namreč prepričana, da nikoli nista bila, niti nikoli ne bosta, prava glasbenika, saj njuno kreativno slo razburja še vrsta drugih stvari. Dagur je v prvi vrsti že prizna filmar, Orri pa strasten fotograf, če izpostavim le najnujnejše. A glasba je tisto, kar najraje ustvarjata, saj jo dojemata kot nekakšno terapijo, oz. počitnice, ki ju ločijo in sprostijo od profesionalnih karier. Ha. Pravi užitek je videti in slišati dva posameznika, ki se ustvarjanja muzike lotevata na skrajno nepretenciozen način, ki temelji predvsem na 'zabavi' in spontanem uživanju, saj nočeta, da bi zunanji faktorji uničili tisto kemijo, ki ju povezuje v zaokroženo celoto. In tako je tudi prav. In to je najbrže tudi glavni razlog, zakaj nikoli nista 'forsirala' svojega benda do nebeških 'širjav', kaj šele, da bi zavestno skakala od enega promotorja do drugega, oz. od ene založbe do druge. Prave stvari, ki se imajo za zgoditi, se bodo zgodile le, če jim boš ponudil prosti tok za razvoj in se prepustil življenju kot takemu – brez 'posiljevanja' in nenehnega hitenja. Tako se nikoli ne bo zgodilo nič – le še slabše bo. Tako je v življenju in zakaj bi bila glasba kaj drugačna. Poglejte si druge skupine, ki so bile neučakane in nasedle v krutem kolesju multinacionalk – prav nič jim ne zavidam. In istega mnenja sta tudi Slowblow, saj sta do danes izključno v lastni produkciji – ali pa vsaj ob pomoči lokalne legende, založbe Kitchen Motors in prijatelja Johann Johannssona – izdala kar tri plošče, šele letos pa povsem nepričakovano pristala pri mladi, a agilni nemški založbi Mobile, ki je bržkone pravo in več kot primerno domovališče za njuno skrajno čustveno, nežno, intimno, ponotranjeno, zamaknjeno in ranljivo glasbo.

In vprašanje je, če bi za Slowblow sploh slišal, če ne bi na pomoč priskočil prav dobri prijatelj Johann Johannsson. Prav on mi je pred časom poslal plošček Noi Albinoi, ki je bil pravzaprav soundtrack za istoimenski film, ki ste ga lani lahko videli tudi na ljubljanskem filmskem festivalu. Verjamem, da se ob vseh vizualnih lepotah tega filma, glasbe sploh ne spomnite, saj je preveč krhka in melanholična, da bi hitro zbodla tudi najbolj občutljivo uho, a še pomembneje je to, da je pravzaprav prav Dagur spisal scenarij in režiral dotični film. In prav ta poteza je najbrže porušila njuno konceptualno in skrbno nadzorovano osamitev od medijskega pompa. Po tem filmu se je namreč več kot očitno pokazalo, da seže dober glas v ne vem več katero vas, dvojca Slowblow pa se je kaj hitro oprijela fraza 'ena najbolje varovanih islandskih skrivnosti'. Zasluženo, ni kaj, a lepo vas prosim – ko boste slišali njuno novo ploščo, vam bo kaj hitro jasno, da tole res ni glasba za množice. Daleč od tega – pa čeprav imajo prste vmes tudi člani takih kultov kot so npr. Mum in Sigur Ros. Ok. Z omenjenima zvezdniškima ekipama ju sicer veže globoko prijateljstvo in tudi ideološko poslanstvo, a zvočno sta bržkone kilometre daleč. Precej bliže tistemu folk in blues gibanju, ki trenutno razsaja po ameriški grudi in na velika vrata v svoj ustroj potiska arhaičnost, navidezno neuigranost, namensko krhkost pred očitnim razpadom, ki ga lahko povzroči že malce močnejši vetrič, da o občutljivosti verza niti ne govorim, ker bi me lahko že kaj hitro zaneslo na nevaren teren, ki mu lahko kratko malo rečemo gostobesednost. Ta beseda namreč v besednjaku Slowblow nikoli ni in nikoli ne bo obstajala, a nič zato. Prav v strnjeni, ohlapni, primarni, skrajno vizualni in cinematični ter goli zvočnosti in liriki se skriva največja moč glasbe, ki obstaja zgolj v tistem pravljičnem svetu, ki je zaprt v najvišjem stolpu te graščine.

In ko boste slišali glasbo dueta Slowblow, vas zna presenetiti podatek, da računalnika ni nikjer na obzorju, kaj šele, da bi studio izrabljala kot dodaten inštrument. Tu obstaja le akustika, ki se naslanja na skrajno šarmanten, zamaknjen in že skorajda povsem nespeven Dagurjev vokal, množico neklasičnih inštrumentov, ki so mnogokrat povsem neuglašeni, pograbljeni na bližnjem smetišču ali pač narejeni kar v domači garaži, celota pa deluje kot skupek srečnih in naključnih napak, ki se prav neverjetno ujamejo in ustvarijo prav zavidanja vredno atmosferičnost, ki para moje srce. In če k temu dodam še to, da je bila plošča sicer zmiksana v studiu, ki ga nadzorujejo Sigur Ros, grobe in nedorečene skice komadov pa so nastajale v raznoraznih dnevnih sobah in kopalnica po Reykjaviku, pa mislim, da je mera že kar dodobra napolnjena. Še danes se namreč pozna, da Slowblow še vedno trdno stojita v samem središču naredi sam estetike in nikoli zares ne bosta sestopila iz vlaka, ki vodi v skrajno neprofesionalen pristop v tem digitalnem svetu. In prav zaradi tega dejstva me uspeh zadnje plošče že kar malce preseneti, saj sama izvedba in tehnika nista na najvišjem nivoju, zato pa čustveni preboj še toliko bolj bode v oči in ušesje. Slowblow se namreč primarno posvečata predvsem samemu karakterju, oz. značaju samega zvoka, ki je prav tako pomemben kot sama pesem. In zato ne preseneti, da vse male in srečne napake, ki se zgodijo med ustvajanjem, povsem razumsko vključita v miks ter gradita predvsem na moštvu nadvse pisanih in bogatih detajlov. Več niti ne potrebujeta, saj je nenazadnje prav glasba tista, ki govori sama zase. In to bo vedno držalo kot pribito.