Glasba> Cigule migule

Nedelja, 26.12.´04 ob 14h: TEPEŽNICA
Nedelja, 26. 12. 2004

avtor/ica: david

Tepežni dan, ki ima v prazničnem letu Slovencev svoje mesto 28. decembra, je bil poseben praznik za vsakega otroka. Vsak se ga je tudi zelo veselil in ga nestrpno pričakoval. V različnih predelih Slovenije so tepežni dan različno imenovali: pámetivo, ròdivanje, otročje, Herodeževo, tepežka, tepežnica, otepovca, šaplja, šapanje in tudi dan »nedolžnih otrok«. Poznajo ga v vseh slovenskih pokrajinah, razen na Goričkem in v Beneški Sloveniji, kjer niso našli izpričanih virov... (v celoti...)

Tepežni dan, ki ima v prazničnem letu Slovencev svoje mesto 28. decembra, je bil poseben praznik za vsakega otroka. Vsak se ga je tudi zelo veselil in ga nestrpno pričakoval. V različnih predelih Slovenije so tepežni dan različno imenovali: pámetivo, ròdivanje, otročje, Herodeževo, tepežka, tepežnica, otepovca, šaplja, šapanje in tudi dan »nedolžnih otrok«. Poznajo ga v vseh slovenskih pokrajinah, razen na Goričkem in v Beneški Sloveniji, kjer niso našli izpričanih virov.

Na ta dan so lahko otroci edinokrat v letu, ponavadi s šibo (v različnih pokrajinah in lokalnih navadah iz različnih vrst dreves in rastlinja), tudi korobačem (spletenim iz treh do osmih šib) ali z roko »tepli« odrasle, po čemer ima praznik tudi ime. Lahko so tepežkali domače in sorodnike ter hodili po vasi, zaradi česar spada šega deloma med »obhodne« šege oziroma v območje koledovanja, saj gre pri njej tudi za voščila po hišah.

Niko Kuret navaja v svoji knjigi »Praznično leto Slovencev« W. Mannhardta, ki v svojem delu o gozdnih in poljskih obredjih raziskuje tudi pojav šeg in obredja, ki v svojem poteku uporabljajo magično dejanje, »udarce s šibo življenja«. Ta navada je bila razširjena v različnih oblikah od Anglije, srednje in vzhodne Evrope pa vse do Indije. Najstarejša omemba tepežkanja žensk sega v osmo stoletje, v Nemčijo. Udarci s šibami so bili lahko namenjeni ženskam ali tudi samicam domačih živali in sadnemu drevju, običaj pa je bil očitno povezan s prinašanjem rodnosti. Verjelo se je, da življenjska moč rastline preide na človeka, zato so bile šibe tudi mnogokrat muževne ali zimzelene, skratka so še imele v sebi življenjske sokove.

V srednji Evropi se je tepežkanje uveljavilo na dan »nedolžnih otrok«, ki ga je uvedla Cerkev nekje po desetem stoletju, da bi izrinila star poganski običaj Pehtre, kot voditeljice otroških duš. Ta je imel svoje mesto po zimskem kresu, v času »dvanajsteronočja«. Nasproti poganskemu sprevodu dušam nekrščenih umrlih otrok je postavila praznik otrok, ki so umrli v Herodovem pokolu, v Betlehemu in so bili zatorej lahko zveličani. Ta dan so umestili na osemindvajseti december in ga poimenovali dan »nedolžnih otrok«. Nadalje Cerkev tudi pogansko šego tepežkanja umesti na ta isti dan. V šolah namreč vpelje že v Babilonu znano in sicer v različnih oblikah precej razširjeno navado »na glavo obrnjen red«, tukaj v obliki šege »otroškega škofa«, ko so lahko učenci na en dan v letu zamenjali vloge z učiteljem. Lahko so jim postavljali vprašanja, jim ukazovali in tudi tepli s šibo. Otroška šega se je preselila iz šol tudi na vasi, s tem pa Cerkvi vseeno ni uspelo izriniti starejše poganske šege tepežkanja žensk. Od takrat naprej so se fantom in moškim pri tepežkanju pridružili še otroci, kateri pa so od njih prevzeli še dele starejšega izročila, saj tudi oni voščijo zdravja in dolgega življenja.

Šibe in tepežkanje so v slovenskem prazničnem letu prisotni tudi pri drugih običajih in šegah, kakor tudi po Evropi poznajo podobne navade, vendar ne nujno na isti dan kot pri nas.
Tepežnikom so ponavadi dajali tudi darove. Obredno predpisani dar oziroma najpogostejši je bil pecivo ali štručka (imenovana tudi »prešca«). Lahko pa so dobili tudi sadje, suho sadje, orehe, tudi denar ali klobaso.
Za intermezzo med govorjenjem si poslušajmo primer tepežnega ritmiziranega besedila...
CD - 28 (0:09)
Tepežkarji so se pojavljali različno, ponekod so lahko tepežkali samo otroci, ponekod tudi fantje in odrasli. Povsod pa so otroci lahko tepežkali samo do poldneva, začeli pa so ponavadi zgodaj zjutraj. Fantje so tepežkali v zgodnjih jutranjih urah, popoldne ali zvečer, njihovi udarci pa po pričevanjih niso bili zgolj simbolični in blagi ampak je kdaj tudi močno »padlo«.

Dekleta in žene so se seveda tepežkarjem skrivale ali umikale, dolgo nazaj pa so po nekaterih virih bolj potrpežljivo sprejemale udarce, saj je bilo takrat v zavesti, da je običaj povezan s prinašanjem rodnosti in blagoslova. Na to nakazuje tudi poimenovanje šege v Prekmurju, kjer jo imenujejo »ròdivanje«, med udarci pa so tam fantje vzklikali: »Ròdi, ròdi! Dekle k móži!«. Ostanek stare poganske šege, povezane z rodnostjo pa se kaže tudi v običaju tepežkanja sadnega drevja (izpričano v Ribniški dolini) ter trte (izpričano v slovenski Istri).

V ritmiziranih izrekih, ki so jih tepežniki izrekali med običajem najdemo po celi Sloveniji zelo raznolike in zanimive. Lahko izražajo želje za dobro leto, zdravje, srečo in dolgo življenje (na primer: »Rešte se, rešte se, zdravi veseli, dolgi, debeli, da bi dosegli sivo bradó in dočakali leto mladó!«). Ponavadi so se začeli z opozorilom »Rešte se, rešte!«, »Šip, šap, šip, šap…« ali »Pámetva, pámetva, dans je naš dan!«, s čimer so tepežniki naznanjali svoj prihod in svojo pravico. Izreki so pogostoma vsebovali tudi prošnje za darove, ki so jih tepežniki ponavadi prejemali ob šegi, kot na primer »…pa bi nam dali kaj potic, kar je na tej vejci špic!«. Kjer so dobili malo ali nič, so imeli pripravljene tudi različne zakletve, kot je na primer tale: »Vsi so miši v vaši hiši, vsi so krti v vašem vrti, da bi vam vse čibe pocrkale, da vam ne bi bila nobena krava breja in da ne bi nič mleka imele!«. Na izreke so ponekod najverjetneje vplivali tudi učitelji ali duhovščina, saj so bila nekatera besedila izredno krščanske narave, česar v mnogih drugih, bolj ljudskih ni zaslediti.

Ljudje so verovali, da tepežkanje prinaša srečo, kar dokazuje tudi naslednja anekdota: »V Šmihelu pri Pliberku nekoč k neki starejši ženi ni bilo »tepača«, čeprav si ga je zelo želela. Bala se je nesreče v prihodnjem letu in je zato šla na cesto, kjer je vendar ujela nekoga, da jo je otepel in ga je zato obilno poplačala…«. Danes še redkokje zasledimo ta zanimiv običaj.

Za konec pa si poslušajmo še arhaično novoletno kolednico "Semkej smo mi pertekel...".

O posebni obliki pevskih kolednic in običaja koledovanja bomo spregovorili drugič, sicer pa pesem sodi prav v prednovoletni čas, ki je pred nami.

Današnje Cigule migule je pripravil David.




Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=5303