 Glasba> RŠ recenzijaPetek, 15. 4. ´05, 15.30 ...
Petek, 15. 4. 2005
avtor/ica: LukaZ
MARC RIBOT’s SPIRITUAL UNITY feat HENRY GRIMES
14. april 2005; Linhartova dvorana/ Cankarjev dom, Ljubljana
RADIO ŠTUDENT
OFF PROGRAM- RECENZIJA
15. april 2005 ob 15.00
MARC RIBOT’s SPIRITUAL UNITY feat HENRY GRIMES
14. april 2005; Linhartova dvorana/ Cankarjev dom, Ljubljana
*”Nekako se vedno vračam k Albertu Aylerju,” je v enem izmed preteklih intervjujev izjavil newyorški kitarist Marc Ribot. Ribot se je h glasbi še vedno kontroverznega maga tenorskega saksofona in jazzovskega svobodnjaštva šestdesetih obrnil, potem ko so nekateri primerjali njuno igranje in kompozicije. In res, v samosvojem in povsem prepoznavnem strunanju smo včeraj v živo skozi prizmo večinoma Aylerjevih skladb lahko slišali sličnosti v odtenkih, fraziranju in drznih odprtih poletih v mojstrsko krojena zvočna prostranstva. Rečeno drugače, Ribot se ni pretirano izpostavljal, v svoji mojstrskosti je že pregovorno plasiral neprave tone v pravem času, v upadu intenzivnosti špil ustrezno pognal, poživil in usmeril sošpilavce ter prevzel iniciativo v nekaterih najmočnejših delih, denimo v zadnjih dveh komadih.
Podobnosti ne gre iskati le v bluesovskem prizvoku, rhythm & bluesu, vibratu, radoživem hrupu in robatosti, temveč v arhaičnosti, raskavosti preprostih fraz, ki jih je Ayler črpal iz lastnega sveta maršev, koračnic, r & b-ja, črnskih spiritualov in yep švedskih folk pesmi ter jih skozi lasten misijon umestil v vseprežemajočo intenzivno, energično in skrajno univerzalno duhovno govorico. Mark Ribot mu je bil včeraj zvesto na sledi, a se hkrati z muzičisti občasno drzno odtegnil od njega, žal po mojem ne vedno k boljšemu. Pomembnost včerajšnjega poklona glasbi Alberta Aylera je v našem jazzovskem prostoru še toliko pomembnejša, pomenljiva, dovolim si reči politična izjava, gesta, ki je na sledi Ribotove fame v nedrje Linhartove dvorane pripeljala največjo trumo slušateljev v letošnji sezoni jazzovskega abonmaja. Zato si bom drznil vrednotiti včerajšnji nastop Ribotovega kvarteta Spirtual Unity, poimenovanega po istoimenski historično pomembni plošči iz l. 1964, ravno v zvezi z ustvarjanjem pokojnega Alberta Aylerja, s katerim smo imeli včeraj direktno navezo v podobi basista Henryja Grimesa, enega najpomembnejših kontrabasistov v šestdesetih, ki je svojo plemenito basovsko govorico večkrat stapljal z Aylerjevo.
Kvartet Spiritual Unity je imenitna banda. Poleg Riboja in Grimesa sta v njej newyorški trobilec Roy Campbell, sopotnik ekstatičnih obujevalcev jazza iz New Yorka in priseljenec iz vetrovnega mesta bobnar Chad Taylor, ki smo ga pri nas že poslušali skupaj s trobilcem Robom Mazurekom v različnih postavah Chicago Underground dueta. Marc Ribot je prvič posegel po Aylerju na plošči ‘’Don’t Blame Me’’, kjer je izvedel skladbo ‘’Ghosts’’, l. 2001 pa je Aylerju posvetil ploščo ‘’Saints’’ z izvedbami ‘’Saints’’, ‘’Holy Holy Holy’’ in ‘’Witches & Devils’’. Zanimivo, da vse tri izhajajo iz plošče ‘’Witches & Devils’’ iz l. 1964, na kateri je v Aylerjevi zasedbi debitiral prav Henry Grimes.
Grimes je bil duša včerajšnjega špila, in sicer z robatim, raskavim lokanjem in tekočimi pizzicati, s katerimi je v solih demonstriral prilagodljivost in mogočen zvok, ki sta ga spričo klasične basovske izobrazbe krasila že v šestdesetih, več kot tridesetletna odsotnost iz glasbe pa ga ni prav nič načela. Z zvočno ojačitvijo kontrabasa je deloval še bolj mogočno, s svojim igranjem pa je najbolje povzemal dediščino Alberta Aylerja, skrito strukturo njegovih skladb, ki ni tematsko, pač pa ciklično, energijsko orientirana. V njej vračanje k osnovnemu motivu služi le dinamiki, improvizacija pa sledi načelu prenosa energij, polnjenju zvočnega prostora, akcentiranju in prostemu toku. Njegov soritmaš, bobnar Chad Taylor, je imel težko nalogo, historično breme kar dveh ključnih tolkalskih inovatorjev, Sunnyja Murraya in Milforda Gravesa, ki sta marsikateri koncept izven stalnega beata razvijala prav skozi Aylerjevo glasbo. Predvsem Murray je s svojimi metričnimi poudarki, igro činel in energičnimi kotalečimi eskapadami zaznamoval časovno strukturo Aylerjevih skladb in improvizacij. Taylor seveda pozna zgodovino tolkalskega izraza v jazzovski zgodbi, za razliko od obeh omenjenih starih mojstrov pa je njegovo bobnanje polnejše, občasno naklonjeno pulziranju in citiranju, barvanju, v nekaj solističnih eskapadah pa fantastično energično.
Ayler je v svojih zasedbah rad uporabljal brass, predvsem trobentače, med katerimi sta blestela njegov brat Don Ayler in legendarni Don Cherry. Tokrat je njujo vlogo zasedel Roy Campbell, trobilec bebopovskih korenin, vešč tudi svobodnejšega izraza. Če je bil Cherry znan po svojem krhkem, nežnem tonu, pa je drugi Don slovel predvsem po ekspresivnih, robatih solih, ki so zvočno dopoljnevali Albertov mogočni tenor, v prvinskosti zvoka pa spomnili na surovost zgodnjega jazza v New Orleansu. Roy Campbell na trobenti, žepni različici le-te in krilavki je tehnično mnogo bolj dovršen trobilec s čistim tonom in tekočim fraziranjem. Ravno to dejstvo pa je bilo v mojem doživljanju včerajšnjega koncerta prej slabost kot pa vrlina. V prvi polovici koncerta se je Ribot namreč v zvočnosti pomaknil malce nazaj.
Če naj bi kitara v glasbi nadomestila tenorski saksofon, ki je v Aylerjevi dediščini nosilni, vseprežemajoči element njegove glasbe, je tokrat vsaj v polovici koncerta to vlogo prevzela trobenta. Če je Ribot v temah, ki jih je občasno dekostruiral v newyorški maniri zadnjih dvajsetih let, kar je odmik od Aylerja, dovolj robat, jih Campbell okrašuje, muzicira z njimi. To prida glasbi sicer novo, samosvojo dimenzijo, ne poseže pa po globinah Aylerjevega izročila, po tisti prvinskosti zvoka, ki poslušalca ponese izven strukture v polje zvočnosti, kjer moraš po Aylerjevih besedah ‘’resnično igrati, da ubežiš tonom v zvok’’. S tem nočem reči, da glasbeniki včeraj niso igrali, nasprotno, priča smo bili vrhunskim špilavcem, ki so samosvoje posegli v eno najbolj impresivnih in hkrati kontroverznih govoric sodobnega jazza. A bistva Aylerjeve glasbe, univerzalnega glasbenega dialoga v višjih sferah, so se dotaknili le na obronkih sicer hvalevrednega nastopa …
Luka Zagoričnik
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=6095
|