 Glasba> Tolpa bumovNedelja, 24. 4. ´05, 19h: SEKOU BEMBEYA DIABATE: »Guitar Fo« (Discorama/Harmonia Mundi, 2004)
Nedelja, 24. 4. 2005
avtor/ica: zoranp
"Mojster sodobne mandinške kitare, soustanovitelj in prvi solist gvinejskega, za tisti čas ikonoklastičnega orkestra Bembeya Jazz, iznajditelj izvirnega kitarskega stila, ki je navdihnil kitarsko igro tisočih mladih Afričanov in vplival na najboljše kitariste širom Črnega kontinenta – Sekou Diabate,« pravi napovednik k temu albumu. In mi uvodoma dodajamo še to: današnje delovanje skupine Bembeya Jazz National, ki je odigrala eno ključnih vlog pri kulturnem osamosvajanju in vzpostavljanju glasbene identitete v deželah Zahodne Afrike, pooseblja prav ta legendarni zahodnoafriški kitarist ...
Tolpa bumov nedelja, 24. 4. 2005
19.00 – 19.50
SEKOU BEMBEYA DIABATE: »Guitar Fo« (Discorama/Harmonia Mundi, 2004)
»Mojster sodobne mandinške kitare, soustanovitelj in prvi solist gvinejskega, za tisti čas ikonoklastičnega orkestra Bembeya Jazz, iznajditelj izvirnega kitarskega stila, ki je navdihnil kitarsko igro tisočih mladih Afričanov in vplival na najboljše kitariste širom Črnega kontinenta – Sekou Diabate,« pravi napovednik k temu albumu. In mi uvodoma dodajamo še to: današnje delovanje skupine Bembeya Jazz National, ki je odigrala eno ključnih vlog pri kulturnem osamosvajanju in vzpostavljanju glasbene identitete v deželah Zahodne Afrike, pooseblja prav ta legendarni zahodnoafriški kitarist.
Uvodna napoved k albumu pravi tudi, da si je ta »lirični, čustveni, vedno navdahnjeni in izstopajoči glasbenik, ki ga je mogoče primerjati z B. B. Kingom,« ob tej priložnosti privoščil briljantno prenovitev svojih glasbenih klasik ob reinterpretaciji nekaterih ključnih komadov drugih avtorjev iz klasičnega repertoarja Bembeya Jazz. »Lekcija swinga in čustev,« pravijo. In povsem se strinjam z njimi.
Sicer pa je to še ena tipičnih zgodb, kakršne se pojavljajo v zadnjem času, ko se prepletajo dogajanja na aktualni afriški glasbeni sceni z zgodovino. Življenjska in pozneje glasbena zgodba Sekouja Diabateja je bila vseskozi tesno prepletena z Bembeya Jazz. Rojen je bil na gvinejskem podeželju in je glasbeni samouk, ki je bil vso mladost vzgajan v izročilu svojega okolja. Zelo zgodaj se je navdušil za kitaro, vse zgodnje obdobje pa jo je igral pod vplivom zvokov kore in balafona; ti dve kraljevski glasbili Zahodne Afrike in še posebej mandinške glasbe sta tako pustili neizbrisen pečat njegovemu kitarskemu stilu, značilnosti njunega zvoka in posebnosti igre nanju lahko še zdaj razbiramo iz njegovega prebiranja strun, zato je zvočni in ritmični učinek nekakšne »priličenosti« z njima ob poslušanju njegovega igranja kitare skorajda neizbežen.
Obdan z glasbeno tradicijo svojega okolja je s pomočjo radija ves čas poslušal tudi različne popularno glasbene izraze. Kot vsi mladci v njegovi generaciji je najprej »padel« na tedanjo glasbo s Kube, na t. i. »latino«, všeč pa so mu bili tudi jazz, blues in francoski šanson. Ob srečevanju z njimi je ves čas razvijal svojo osebno percepcijo in sintezo teh glasbenih virov ter jih pretvarjal v avtorska dela. Ravno v obdobju, ko je Gvineja pridobivala svojo politično, gospodarsko in tudi kulturno neodvisnost, je Sekou Diabate postal kitarist-solist ene tistih ključnih glasbenih skupin, ki je v zahodnoafriško urbano glasbo vnesla revolucionarne spremembe: The Bembeya Jazz. Ustanovljena je bila leta 1961 in je pozneje postala osrednji gvinejski, da ne rečem državni orkester v času Sekouja Toureja, prvega predsednika Gvineje, ki je bil oboje: diktator in hkrati velikodušen pokrovitelj tamkajšnjega glasbenega dogajanja.
Zdi se, da so Bembeya Jazz svoj zgodnji uspeh dolgovali svojim pevcem; predvsem najprej žal že pokojnemu Aboubacarju Dembi Camari in pa Sekoubi Bambinu Diabateju, za katerega vemo, da si je v zadnjem desetletju že tudi ustvaril mednarodno uspešno samostojno glasbeno kariero. Vendar pa so bili prodorni, lirični kitarski soli v tem orkestru tisti, ki so njihovemu izvajalcu leta 1977 na velikem Pan-afriškem festivalu v Lagosu v Nigeriji zaradi nepoznanosti njegovega lastnega imena prinesli vzdevek »Diamond Fingers«; samemu orkestru pa vseafriški sloves. Njihov izvajalec je bil seveda Sekou Diabate. Od takrat se ga ta vzdevek trdno drži, njemu v čast pa si je kar sam spisal tudi pesmico z istim naslovom, ki je postala del njegovega železnega repertoarja in jo je zato mogoče slišati tudi na njegovem lastnem albumu »Guitar Fo«, ki je predmet tokratne predstavitve.
Sekou Diabate zelo redko nastopa pod svojim imenom in z lastno, manjšo skupino, pa še takrat so v njej v glavnem člani matične Bembeya Jazz. Vendar se je to dogajalo predvsem v poznih 80. in v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo delovanje Bebeya Jazz v usihanju, občasno pa celo ustavljeno. Takrat je celo nastopal po ZDA in nekaj malega po Evropi in takrat je nastal tudi njegov prvi lastni album. Prvenec z njegovim imenom ima seveda prepoznaven naslov – »Diamond Fingers«. Izšel je leta 1995 pri manjši založbi Dakar Sound, zato je ves čas težje dostopen. Tako je »Guitar Fo«, ki je njegov drugi samostojni album, v resnici njegov prvi, ki je tudi zares dostopen, ker ga je založila dovolj ugledna francoska založba Marabi za svoj poganjek Discorama, in ima zato zagotovljeno dovolj široko distribucijo. Gradivo zanj je bilo posneto lani v Franciji v premoru med evropsko in ameriško turnejo Bembeya Jazz. Zato so seveda na snemanju sodelovali njeni člani, bolje rečeno, kar njena celotna ritemska sekcija: ob prvi kitari Diabateja še dve ritem kitari, basovska kitara, bobni in dodatna tolkala. Temu ustrezen je seveda tudi glasbeni izraz na plošči. To je ritmično trdna mandinška kitarska glasba, ki se preliva od počasnejših balad, v katerih prvi kitarist ustvarja nekoliko melanholično, celo romantično vzdušje, do pravega udarnega mandinškega rock'n'rolla. Posameznim skladbam prilagaja tudi izbor instrumenta, ki ravno tako variira od akustične klasike do njegove električne izvedenke, kar še dodaja k pestrosti zvočne podobe albuma. Za razliko od običajne ponudbe iz omenjenih krajev, katere osišče so vokali, je vsebina albuma »Guitar Fo« povsem podrejena instrumentu. Med enajstimi skladbami so samo tri, v katerih se zasliši petje. In prav je tako, saj sam Diabate ni ravno velik pevec. Zato pa se mu v dveh izmed njih pridruži zaenkrat še manj znana gvinejska griotka Safiata Conde in prevzame pobudo, kar je dodatna popestritev dogajanja na tem albumu. Ta je v vsem slišanem avtorsko in izvedbeno visoko kompetenten izdelek, o čemer se lahko prepričate sami ob poslušanju preostalih devetih izmed desetih skladb, kolikor ji gre v časovni okvir te oddaje.
Zoran Pistotnik
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=6149
|