Politika> N-euro moment

Pravzaprav ni dneva, ki bi bolj kot današnji delil to domovino. Zastave sicer, tako je zapovedano, v spomin na ustanovitev Protiimperialistične fronte, ki se je konspirativno dogodila na včerajšnji večer pred 64 leti v hiši književnika Josipa Vidmarja par ulic stran od domovanja Radia Študent v Rožni dolini, še dandanes vihrajo povsod po državi.


Pravzaprav ni dneva, ki bi bolj kot današnji, delil to domovino. Zastave sicer, tako je zapovedano, v spomin na ustanovitev Protiimperialistične fronte, ki se je konspirativno dogodila na včerajšnji večer pred 64 leti v hiši književnika Josipa Vidmarja par ulic stran od domovanja Radia Študent v Rožni dolini, še dandanes vihrajo povsod po državi.

Toda, v letu 2005 smo v Sloveniji priča redefiniranju zgodovine. Tudi zato bo v krajih, koder med italijansko in nemško okupacijo v drugi svetovni vojni ni bilo prav nobenega zametka upora, še posebej prisiljeno slovesno. Drugače bo sicer, kjer je še vedno živa častivredna partizanska tradicija, ki jo bo še nekoliko bolj spodbudilo to podržavljanje zgodovine glede na kratkoročne politične potrebe aktualne koalicijske večine v državnem zboru. Toda, glede na to, kaj vse na domačem političnem prizorišču obetajo prihodnji dnevi in meseci, se zdi, da so razmere ponovno zrele za kako protiimperialistično fronto ali dve.

Povezava z letom 1941 je kot na dlani. Gostitelju Josipu Vidmarju, Borisu Kidriču, Alešu Beblerju, Josipu Rusu, Tonetu Fajfarju, Ferdu Kozaku in Francu Šturmu je poleg vina, ki so ga imeli pred sabo na mizi, upornega duha spodbudilo predvsem dejstvo, da je domovino že štirinajsti dan tlačila okupatorska noga in da je deset dni prej jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala kapitulacijo. Takratna politična vlada tega monarhistično-parlamentarnega zmazka od Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je bila že na varnem v Londonu. Da ne bo pomote, pri ustanovitvi Osvobodilne fronte ni sodeloval niti eden od takratnih slovenskih politikov, ki so za svoje podbradke skrbeli v Beogradu in Ljubljani. Še več: nesporno zgodovinsko dejstvo ostaja, da so se mnogi med njimi po hitrem postopku udinjali pri italijanskem, nemškem ali pač madžarskem okupatorju.

Ključni besedi današnjega dne sta tako kolaboracija in kapitulacija, nekaj za nas, ki so nas zgodovine učili še domnevni zasljepljenci iz nekdanjega socialistično-samoupravnega režima, tako zelo človeka nevrednega. Toda po aktualnem redefiniranju zgodovine, ki se ga je namenil izpeljati novi, pa vseeno po postanem smrdeči politični veter, ki je po zadnjih državnozborskih volitvah zavel na Slovenskem, bodo ideološki aparati države, med katere lahko poleg šolskega sistema štejemo še vsaj tudi državnotvorni medijski sektor, čigar oblikovanju smo ravnokar priča, peli drugačno pesem.

O tem nenazadnje priča tudi skrbno izbrani dogodek, na katerem se je predvsem po sili razmer, ki pritičejo državno zapovedanemu prazniku, namenil kazati aktualni predsednik vlade, na današnji dan javno prezentni najvišji oblastnik v državi. Kot je to že nekoliko običajno, se je tudi tokrat predsednik države nekam potuhnil. Z izjemo abrambnega ministra iz podmladka državnozborskih upokojencev je zgledu Janeza Drnovška uspešno sledila tudi ostala ministrska falanga. Predsednik državnega zbora France Cukjati na varnem prijateljuje po Makedoniji, največja ministrska zvezda za vse demokratične čase in vlade, zunanji minister Dimitrij Rupel, pa pakira za jutrišnjo pot v Pariz. V pomanjkanju bolj zvenečih dogodkov se ga bomo za dan ali dva znebili, ker se bo kot predsedujoči Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi udeležil strokovne delavnice o preprečevanju nasilja nad ženskami. No, vsaj Meti se bo nekoliko boljše pisalo.

Najvišji javno prezentni oblastnik v državi pa se dandanes mudi v okolici Ribnice, za katero res ne moremo reči, da je med drugo svetovno vojno slovela po kakem silnem partizanskem ali kakemu drugemu uporu. Mala gora pri Ribnici se je v protifašistično zgodovino vpisala, ker se je tam odvil prvi oboroženi spopad med uporniško trojko organizacije TIGR in domačimi žandarji ter italijanskimi okupatorji. Upor trojke je sicer vreden vsega spoštovanja, nenazadnje je bilo razmerje sil več kot deset kolaborantov in okupatorjev na enega TIGR-ovca.

Toda kaj lahko zaključimo iz dejstva, da se je na ta dan javno prezentni najvišji oblastnik v državi namesto na kakšno od partizanskih in borčevskih slovesnosti, ki potekajo povsod po državi, koder je med vojno stopala uporna partizanska noga, odpravil prav v okolico Ribnice in pred navdušenim avditorijem v luči najnovejšega prikrojevanja zgodovine prijavil, da pa Osvobodilna fronta ni izhajala iz načel antifašizma in antinacizma?

To pa je že aktualno redefiniranje zgodovine. Toda zgodovinsko dejstvo ostaja, da je bil TIGR nenazadnje tudi prva oborožena teroristična organizacija na Slovenskem. Malo je celo manjkalo, pa bi se Danilo Zelen, ki se je leta 1941 na Mali gori pri Ribnici raje sam ustrelil, kot pa da bi padel v roke okupatorjem in domačim kolaborantom, zapisal v zgodovino kot prvi slovenski terorist-samomorilec. Oboroženega s sedmimi kilogrami eksploziva, ga je pred tem, da leta 1938 v Kobaridu v zrak požene samega Benita Mussolinija, ustavilo zgolj dejstvo, da pa bi v večna lovišča romalo tudi večje število nedolžnih ljudi in otrok.

Aroganca do neizprosnih dejstve zgodovine, ki jo uprizarjajo aktualni oblastniki, pa kaže predvsem na to, da je potrebno
fronte današnjih dni v prvi vrsti zoperstaviti domačim imperialistom svobodoljubnega duha, ki nam vsiljujejo to prevrednotenje zgodovine. Bobu je potrebno reči bob. Za rehabilitacijo zgodovinske izdaje in kolaboracije si prizadeva politična emigracija, ki je finančno tudi poskrbela za vzpon te ideologije in te vlade na oblast. In dokler bo tako, bodo načelne osnovne točke, na katerih je bila leta 1941 v Rožni dolini zasnovana Osvobodilna fronta, še vedno zelo zelo aktualne. Smrt fašizmu.