Kultura> Fotka

Je 47-letni fotograf, ki prihaja iz Argentine. S fotografijo se je začel ukvarjati nekje v 70-tih letih prejšnjega stoletja, nekako takrat, ko je opuščal študij inžinerstva. Od leta 1982, ko se je iz Santa Feja preselil v Buenos Aires, se je njegova fotografska kariera, lahko bi dejali, le še vzpenjala.


Močno se je povezala z ljubeznijo do filma, katero Marcos kanalizira prek snemanja dokumentarcev, videospotov in podobnega.

Njegov prvi resnejši projekt je predstavljalo delo v neki argentinski psihiatrični bolnišnici, kjer je med leti 1982 in 1983 posnel dokumentarec o življenju pacientov, hkrati pa se je v tem času tudi aktivno udeleževal psihoterapevtskega dela. Sledi te izkušnje se na Lopezovih fotografijah kažejo še dandanes.
Približno v tem času je skupaj s še dvanajstimi mlajšimi argentinskimi fotografi osnoval fotografsko združenje, ki ga še dandanes zanima predvsem kritičen pogled na in skozi fotografijo. Morda je na kritiškost Marcosovega pristopa vplival tudi študij filma na Cubi v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih.

Kakorkoli že. Marcos Lopez je do sedaj izdal tri fotografske monografije in pripravil kar zajeten kupček samostojnih in skupinskih razstav po Argentini in svetu. Nam najbližje so njegove fotografije prišle v Rim, kjer je leta 2003 gostoval v okviru skupinske razstave latinsko ameriških fotografov v sodelovanju z galerijo Eye-See iz Belgije.

Lopezov najbolj aktualen projekt predstavlja serija poimenovana POP LATINO, v kateri najdemo predvsem velikoformatne fotografije kričečih barv in grotesknih motivov, ki vse po vrsti odkrivajo drobce argentinskega vsakdana. Življenjske utrinke igralca nogometa, natakarja, lepotne princese …

Kar je na Lopezovih fotografijah presenetljivo (mikavno), je njegov občutek za izbiro motiva, tehnična dovršenost, predvsem pa izrazita narativnost njegovih fotografij. Kljub insceniranosti fotk in njihovi očitni lokalni umeščenosti so te bolj verodostojen in tudi konkreten prikaz tega, kakšni so določeni vidiki naših življenj, kot na primer klasične dokumentarne fotografije istih situacij in podobnih ljudi.

Marcos Lopez je še eden izmed sodobnih fotografov, ki na svojstven način, treba je priznati, da kar precej všečen, dokazuje, da sodobna realnost še zdaleč ni tako trdna ter gotova, da se zanjo ne bi moglo pokazati, da je v marsičem le goli videz, realnost brez resničnosti.