 Glasba> Razširjamo obzorjaNedelja, 26. 6. ´05, 15.00: ABDULLAH IBRAHIM: »A Celebration« (Enja, 2004)
Nedelja, 26. 6. 2005
avtor/ica: zoranp
Abdullah Ibrahim, legendarni južnoafriški - predvsem - pianist, a pogosto v resnici »multiinstrumentalist«, seveda pa tudi skladatelj, aranžer, vodja številnih malih in velikih ansamblov, pedagog in politični aktivist, pred desetletji poznan tudi kot Dollar Brand, je v lanskem letu praznoval kar nekaj okroglih obletnic na svoji dosedanji življenjski poti. Najprej 70. obletnico rojstva, potem 50. obletnico, od kar je nastal njegov prvi uradni, javnosti dostopen posnetek - čeprav se je njegova glasbena kariera pričela že kakšnih pet let prej - in ne nazadnje 35. obletnico, od kar je prvič snemal za založbo ENJA. Z njo je ostal – sicer ob vmesnih sodelovanjih z drugimi založbami in ob ustanovitvi lastne založbe Ekapa – povezan vse do danes. Zato ne preseneča, da je prav ta založba lani izdala tudi album, ki je posvečen vsem tem obletnicam... (v celoti...)
RAZŠIRJAMO OBZORJA Nedelja, 26.6.2005
15.00 – 16.15
ABDULLAH IBRAHIM: »A Celebration« (Enja, 2004)
CD bb –1 = 6.05
*Abdullah Ibrahim, legendarni južnoafriški - predvsem - pianist, a pogosto v resnici »multiinstrumentalist«, seveda pa tudi skladatelj, aranžer, vodja številnih malih in velikih ansamblov, pedagog in politični aktivist, pred desetletji poznan tudi kot Dollar Brand, je v lanskem letu praznoval kar nekaj okroglih obletnic na svoji dosedanji življenjski poti. Najprej 70. obletnico rojstva, potem 50. obletnico, od kar je nastal njegov prvi uradni, javnosti dostopen posnetek - čeprav se je njegova glasbena kariera pričela že kakšnih pet let prej - in ne nazadnje 35. obletnico, od kar je prvič snemal za založbo ENJA. Z njo je ostal – sicer ob vmesnih sodelovanjih z drugimi založbami in ob ustanovitvi lastne založbe Ekapa – povezan vse do danes. Zato ne preseneča, da je prav ta založba lani izdala tudi album, ki je posvečen vsem tem obletnicam.
»A Celebration«, kot mu je naslov, je subtilen pregled predvsem osrednjega, najbolj plodnega in z njegovo pristnostjo v Evropi in ZDA povezanega dela njegove dosedanje glasbene kariere. Je kot naročen za to oddajo, v kateri se hkrati povsem upravičeno oziramo na glasbeno pot, ki jo je ta velikan jazza do sedaj prehodil, in napovedujemo njegov prihod v Ljubljano.
CD-R isti –2 = 6.17
To je zagotovo tudi priložnost, da po njegovi daljši medijski odsotnosti v teh krajih ter tudi na teh radijskih valovih o Abdullahu Ibrahimu rečemo kakšno besedo več in s tem osvežimo spomin na njegovo dosedanje početje.
Abdullah Ibrahim je bil rojen v Cape Townu v Južnoafriški republiki oktobra 1934. Ker je bila njegova babica cerkvena pianistka, je imel ta privilegij, da so imeli doma klavir, in da je že od rojstva poslušal predvsem cerkveno in pa klasično glasbo. Že v zelo zgodnjem otroštvu je tudi začel dobivati praktične klavirske lekcije. Ker pa so živeli v zelo živahnem, multikulturnem predelu Cape Towna, v »District Six«, so se tem vplivom zelo hitro pridružili tudi drugi, vključno s tradicionalnimi in jazzovskimi. S 15. leti je že igral klavir v lokalu Zanzibar.
Od tu naprej je potem šlo zelo hitro. Najprej je spremljal profesionalne pevske skupine, npr. »The Streamline Brothers«, potem se je z 19 leti pridružil enemu tedaj najbolj popularnih črnskih big bendov v Južni Afriki »The Tuxedo Slickers« ter z njimi opravil prvo nacionalno koncertno turnejo in naredil tudi prvi javnosti namenjen posnetek. Leta 1954 je postal pianist v spremljevalni zasedbi tedaj vodilne južnoafriške vokalne skupine »The Manhattan Brothers«, v kateri je igral tudi pihalec Kippie Moeketsi, s katerim sta v naslednjih letih veliko sodelovala pri lastnih projektih. Pozneje je igral še z nekaterimi drugimi bolj ali manj plesnimi skupinami v Cape Townu in v tedaj drugem najpomembnejšem južnoafriškem glasbenem središču, v Johannesburgu. Plesnimi zato, ker je bila takratna jazzovska scena v tem predelu sveta povsem tradicionalno in zabaviščno usmerjena. Šele konec 50. let prejšnjega stoletja, se je postopoma začel odpirati prostor in se je pričelo ustvarjati zanimanje za sodobnejše jazzovske oblike, npr. za »bebop«. Pri tem pa je imel Abdullah Ibrahim, tedaj še Dollar Brand, pomembno vlogo. Sredi 50. je odkril Charlieja Parkerja in Theloniousa Monka, in prav slednji je – ob Dukeu Ellintonu, s katerim pa je prišel v stik pozneje – bistveno vplival na njegov glasbeni izraz. To, kar je slišal, je hotel tudi preizkusiti na domačem prizorišču in kmalu je postal osrednja osebnost tamkajšnjega novega jazzovskega vala.
Že takrat je igral s trobentačem Hughom Masekelo, po svojem vzorniku Monku pa se je predvsem posvečal lastnemu triu, v katerem so se basisti in bobnarji sicer menjavali, a najbolj opazna sta bila Johnny Gertze in Makaya Ntshoko. S tem odličnim tolkalcem je pozneje še veliko sodeloval, tudi v eksilu. Ustanovil je »The Modern Jazz Quintet«, januarja leta 1959 sodeloval pri projektu »Just Jazz Meets the Ballet«, marca istega leta pa je povabil k sodelovanju pihalca Kippieja Moeketsija, trobentača Hugha Masekelo in trombonista Jonasa Gwangwo, ki so njegov prej omenjeni trio razširili v eno najbolj slavnih južnoafriških jazzovskih zasedb do zdaj, v »The Jazz Epistles«. Igrali so lastne skladbe, ki so bile subtilna mešanica sodobnega jazza in lokalnih glasbenih vplivov. Rodil se je stilem, ki ga pozneje prepoznavamo kot srčiko afriškega jazza. Rojstvo je dokumentirano na prvem pravem Abdullahovem avtorskem albumu »Jazz Epistle Verse One«, posnetem januarja 1960. Ta zasedba je žal živela samo nekaj mesecev, saj sta jo potem Gwangwa in Masekela zapustila, ker sta odšla študirat v tujino.
CD isti –3 = 3.56
»The Jazz Epistles« so se razšli v prvi polovici leta 1960, Dollar Brand pa se je spet intenzivno posvetil svojemu triu. Rezultat je bil istega leta izdani album »Dollar Brand Plays Sphere Jazz« z jasnim, sicer dvopomenskim namigom na Monka. Naslednje leto je s triom velko nastopal po domovini, oblikoval pa je tudi svoj prvi lastni big bend, da je lahko z njim izvedel svojo prvo jazzovsko suito »Jazz History – Moods«. A na začetku 60. let je postajalo vse bolj jasno, da za nebele glasbenike v Južnoafriški Republiki ni bodočnosti. Rasistični segregacijski ukrepi vladajoče politike apartheida so postajali vse bolj kruti, kulminirali pa so v »pokolu v Sharpevillu«, ki pa seveda ni bil edini, pač pa je med vsemi postal najbolj mednarodno poznan. Abdullah je pričel resno razmišljati, da z družino zapusti domovino.
CD isti –4 = 6.06
Januarja 1962 je Abdullah Ibrahim, tedaj še Dollar Brand, z družino zapustil Južnoafriško Republiko. Za nekaj časa se je ustalil v Zurichu, kjer sta se mu pridružila tudi basist Johnny Gertze in tolkalec Makaya Ntshoko, njegova soproga Sathima Bea Benjamin pa je bila že preden sta se spoznala, pevka in je tudi nadaljevala svojo glasbeno kariero – tako samostojno kot tudi v sodelovanju s soprogovim triom. Nastopanje v tedaj zelo cenjenem klubu v Zurichu je imelo za stranski produkt seveda srečanja s številnimi drugimi jazzovskimi glasbeniki – med drugim tudi z Johnom Coltraneom – in počasi so se odprle možnosti za nastope drugod po Evropi. Pomembni dogodki so se zgodili leta 1963 s koncertom v Copenhagenu in na Antibes Jazz Festival ter s srečanjem z Dukeom Ellingtonom. Ta je bil navdušen nad tem, kar je slišal in je nemudoma povabil Brandovo ekipo v Pariz na snemanje za založbo Reprise Records, pri kateri je bil takrat vliven mož. Kar nekaj izdanega, pa tudi neizdanega materiala je nastalo na omenjenem pariškem snemanju. To je bil zagotovo prelomen trenutek in pravi začetek mednarodne kariere Dollarja Branda oziroma Abdullaha Ibrahima. V naslednjih letih so intenzivno nastopali po Evropi, leta 1965 pa jih je Ellington povabil v New York, kjer so prvič nastopili v Carnegie Hall, pa tudi na Newport Jazz Festivalu, ter sodelovali na številnih snemalnih »sessionih«, npr. tudi z Elvinom Jonesom, ki je imel tedaj še s svež sloves Coltraneovega bobnarja.
V ZDA pa se jim vendar nekako ni uspelo ustaliti in leta 1968 so se odločili, da se preko Evrope vrnejo v Afriko. Nastopili so na nekaj festivalih, ob tem pa sta nastali dve izjemni plošči. »The Aloe and the Wildrose« in pa »Hamba Khale/ Confluence«, ki jo je Brand posnel v duetu z argentinskim pihalcem Gatom Barbierijem in je bila njegovo do tedaj najbolj radikalno ustvarjalno dejanje. Istega leta so se vrnili tudi v domovino in z žalostjo ugotovili, da je apartheid uničil tamkajšnjo jazzovsko sceno, zato se je Dollar Brand že naslednje leto odločil, da se spet umakne v Evropo. Vendar je prav ta tragična izkušnja imela zanj velik pomen. V Evropo se je vrnjil s formirano afriško identiteto in s spoznanji, ki so povzročili njegov prehod v muslimansko veroizpoved. Leta 1969 se je tako rodil Abdullah Ibrahim.
CD isti –5 = 5.54
V naslednjih letih se je Abdullah Ibrahim seveda vračal na svoj kontinent, nekaj časa sta s Sathimo vodila glasbeno šolo v Swaziju, sredi 70. let je nekaj časa spet poskušal vzpostaviti pogoje za delo v domovini in je takrat tudi posnel ter izdal kar precej zanimivega gradiva, vendar pa je pretežen del njegovega početja potekal v Evropi in v ZDA, z gostovanji pa je takrat segel že tudi do Japonske. Leta 1976 se je zaradi slabšanja razmer v domovini dokončno odločil, da se bo z družino naselil v New Yorku. Rezultat te odločitve so bila seveda številna sodelovanja, snemanja, nastopanja, predvsem pa ustanovitev lastne založbe Ekapa, ustanovitev orkestra Ujamaah, igranje z lastno »The African Group«, ki je bila največkrat kvartet ali kvintet, turneje po vsem svetu, vključno z Avstralijo, močan politični angažma – izražen tako v glasbi kot v drugem početju – uprizoritev njegovega večmedijskega dela »The Kalahari Liberation Opera«, predvsem pa leta 1983 ustanovitev njegovega legendarnega septeta Ekaya, ki je zakoličila spet novo ustvarjalno etapo v njegovi glasbeni karieri.
Leta 1989 je bilo apartheida v Južnoafriški Republiki končno konec in Abdullah Ibrahim je bil eden prvih glasbenikov, ki se je iz eksila vrnil v domovino. Tudi po povratku je v glavnem nadaljeval z aktivnostmi, kijih je zastavil v New Yorku – vključno z južnoafriško inkarnacijo Ekaye, v katero so seveda vstopili južnoafriški glasbeniki. Nadaljeval pa je tudi z delom v triu, spet z različnimi basisti in bobnarji; z enim od njih je npr. posnel tudi svoj zadnji album pri založbi ENJa, album »African Magic«.
Toliko, nekoliko obilneje ob tej priložnosti o življenjski in glasbeni poti tega nespornega velikana svetovnega jazza druge polovice prejšnjega stoletja. Z albuma »A Celebration«, ki prinaša prepričljivo nabran pregled njegovega glasbenega dela iz obdobja med leti 1973 in 1997, in s katerim si tokrat pomagamo pri njegovem predstavljanju, pa boste v nadaljevanju slišali še preostanek.
Potem, ko smo predstavitev začeli z najstarejšo skladbo iz te zbirke – z duetom Abdullaha Ibrahima in basista Johnnyja Dyanija (izg. dajanija) »Ntsikana's Bell« z albuma »Good News From Africa« iz leta 1973, nadaljevali pa z skladbo »Ishmael« iz leta 1976, ki so ji sledile »The Perfumed Forest Wet with Rain«, »Imam« in »Saud« - vse iz leta 1979. »Earth Bird« - duet Abdullahove bambusne flavte in znanega bonarja Billyja Higginsa, ki igra tokrat glasbilo »gambray« - bo uvedla nadaljevanj, sledila pa ji bo legendarna »African Markertplace« - obe iz leta 1988 in z albuma »Mindif«. Potem pa boste slišali še klavir solo v »Ancient Cape« iz leta 1991, »The Mountain« skupine Ekaya iz leta 1985, priredbo tradicionalne »Siya Hamba Namhlanje« iz leta 1983 z »The African Group« in še eno v izvedbi skupine Ekaya iz leta 1985 »Manneberg Revisited«.
CD isti –6 – 11 = 29.31
Tole je bil nabor nekaterih značilnih skladb Abdullaha Ibrahima iz obdobja med leti 1973 in 1991, ki jih vsebuje njegov lani izdani jubilejni album »A Celebration«. Za konec pa smo prihranili še dve posebnosti. Najprej boste slišali priredbo njegove skladbe »Mindif« z albuma »African Suite« iz leta 1997, ki jo je posnel s svojim triom ob spremljavi godalnega orkestra danskega radia.
CD isti –12 = 6.36
To je bila priredba skladbe »Mindif« Abdullaha Ibrahima v njegovega tria in godalnega orkestra danskega radia iz leta 1997. Tudi glasbeni opus tega jazzovskega velikana se ni mogel izogniti DJ-evskim predelavam, remixom in podobnemu. Kar je seveda prav ter samo priča o njegovem glasbenem pomenu in statusu. Prav za konec tele obilne predstavitve smo prihranili en primerek takšnega remixa »Calypso Minor Remix« DJ Explizita z albuma »Re:Brahim – Abdullah Ibrahim Remixed«, izdanega v lanskem letu.
CD isti –13 = 4.29
Odpoved: »Tole je bila predstavitev življenja in dela Abdullaha Ibrahima, prej poznanega kot Dollar Brand, s pomočjo njegovega lani izdanega jubilejnega albuma »A Celebration«, namenjena tako opozorilu na vse jubileje, ki jih je praznoval v minulem letu, kot tudi opozorilu na njegov skorajšnji prihod v Ljubljano. Abdullah Ibrahim bo namreč imel solistični recital v okviru letošnjega festivala jazza v Križankah v petek, 1.julija.«
Odvizo Zoran Pistotnik
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=6595
|