Kiparjem je letos kot vir navdiha služila zadnja razprava francoskega filozofa, Mauricea Merleau - Pontyja, z naslovom Oko in duh, v kateri znani fenomenolog predstavi svoja stališča o likovni umetnosti skozi prizmo zaznavanja. Za razliko od Descartesa je Ponty namreč mnenja, da je razdelitev na subjekt zaznavanja in objekt zaznave nepotrebna, saj gre za krožno recipročnost med obema oz. za sinergijo čutnega in duhovnega dojemanja. V njegovem duhu bi lahko dejali, da gre pri kiparskih umetninah za stvari, o katerih ne moremo sanjati, da bi jih videli povsem gole, saj jih ravno pogled ovija s svojim mesom.

Telesnost, čutnost in poduhovljenost Pontyjeve filozofije se tako zrcali v številnih materializacijah pričujoče razstave, na kateri so umetniki pokazali, kako si želijo biti videni skozi svoje umetnine in obenem odprli večno brezno problematike zaznavanja. Abstraktne forme, za katere se zdi, da predstavljajo nekaj določenega ali pa predstavljajo metamorfozo iz nesimbolnega v simbolno, se kažejo tako v delu Janeza - Miša Kneza, Viljema Jakopina, Dušana Pirca, Anje Anamarije Šmajdek, Milene Braniselj, Nedeljka Pečanca, Matjaža Matka in Nataše Kokol, kot v nekaterih drugih stvaritvah.

Problematiko želje, ki se vzpostavi z zaznavanjem objekta želje in njegovim použitjem, obravnava Damjan Komel s svojima izvirnima umetninama Bi-tel spiti skodelico kave, Bi-tel prebirati zlate besede – Bi-tel zaužiti zlato jabolko. Željo po zaprtju oči in notranjem uvidu pa izraža tako glava zamaknjene ženske avtorice Lučke Koščak kot kip ležeče ženske s prevezo čez oči avtorice Taje Lojk kot tudi črna čipka čez oči stenske fotografije avtorja Primoža Puglja, ki pri gledalcu vzbudi monstruozno željo po tem, kar ostaja skrito.

Da je vsaka zaznava kot tudi vsaka želja vedno težnja k drugemu ter stvar erosa in dvojine, nam s svojimi stvaritvami Nokturno dveh duš, Kamnite nežnosti, Ležeči pošasti, Srečanje, Gledati s srcem, Hommage Escherju, predstavijo avtorji Sonja Tavčar Skaberne, Stipe Miličič, Urša Toman, Tomaž Kolarič, Tatjana Koropec in Bojana Križanec. Z obliko očesa, njeno funkcijo in mistiko kroga pa se poigravajo avtorji Boštjan Kavčič, Zoran Janežič, David Kozina in Jože Lašič.

Od izvirnejših postavitev naj omenim še čudovito kiparsko kompozicijo v lesu z naslovom Sanje nekega poliglota, avtorja Jerneja Malija, kompozicijo dveh obgrizenih kruhov z naslovom Rojevanje, avtorja Slobodana Pejiča, ter postavitev Najdišče, Boštjana Drinovca, ki se poigrava z vesoljsko ikonografijo in zanimivimi materiali. Zadnji je bil tudi izbran za letošnjega županjinega nagrajenca.

Razstavljene stvaritve, uzrte v duhu Pontyjeve filozofije, postanejo umetnine šele v očeh gledalca, ki jim s svojim videnjem doda svojo notranjo vsebino. Njihova dragocenost je v tem, da so posode za seme, ki ga poseje gledalec s svojim zretjem, umovanjem in čustvovanjem. Prav zato se domiselno igrajo z gledalčevo domišljijo in ostajajo v vsem nedorečene. Na vas je, da jih na svojo zadnjo pot pospremite do 26. septembra in z njimi potešite svojega duha ...

Svojega je potešila Miša Gams.