Politika> N-euro moment

Zdelo se je že, da je predsednik vlade Janez Janša s tem, da se je sprl s predsednikom pravzaprav že pozabljenega vladnega strateškega sveta za gospodarstvo Mićom Mrkaićem, ki je nato užaljeno odstopil z utemeljitvijo, da ta vlada ne načrtuje liberalnih reform v takem obsegu, kot bi bilo po njegovem edino pravilno, naredil vsaj eno stvar prav. In sicer da nam je s tem prihranil dodatno zgubljanje časa ob prebiranju vseh neoliberalno-ekonomističnih bistroumnosti, ki jih je ta mož ob svoji redni kolumni za edini domači poslovni dnevnik tako rad tresel naokoli. Toda po dokaz, kako zelo smo se motili, je dovolj odpreti današnjo 5. stran časnika Delo, na kateri je pod prispevek z nadnaslovom polemika in naslovom »Samo nesposobni kulturniki nasprotujejo reformam« spet podpisan prav Mićo Mrkaić.

Zdelo se je že, da je predsednik vlade Janez Janša s tem, da se je sprl s predsednikom pravzaprav že pozabljenega vladnega strateškega sveta za gospodarstvo Mićom Mrkaićem, ki je nato užaljeno odstopil z utemeljitvijo, da ta vlada ne načrtuje liberalnih reform v takem obsegu, kot bi bilo po njegovem edino pravilno, naredil vsaj eno stvar prav. In sicer da nam je s tem prihranil dodatno zgubljanje časa ob prebiranju vseh neoliberalno-ekonomističnih bistroumnosti, ki jih je ta mož ob svoji redni kolumni za edini domači poslovni dnevnik tako rad tresel naokoli. Toda po dokaz, kako zelo smo se motili, je dovolj odpreti današnjo 5. stran časnika Delo, na kateri je pod prispevek z nadnaslovom polemika in naslovom »Samo nesposobni kulturniki nasprotujejo reformam« spet podpisan prav Mićo Mrkaić.

Razlogov, da smo verjeli, da nam bo naposled odleglo od pamfletiranja omenjenega ekonomista in pamfletista-kolumnista, je bilo ob sporu s predsednikom vlade sicer še kar nekaj. Najprepričljivejši je sicer bil, da se mu obeta služba v Svetovni banki, epicentru globalnega izvoznika neoliberalnih doktrin in modrosti, ki jim je s predlaganimi gospodarskimi in socialnimi reformami podlegla tudi aktualna vlada. Kar je bilo sicer logično, saj so Mrkaićeva stališča tako ali tako dala slutiti, da je mož zgolj klon neke že davnega leta 1962 s strani Miltona Friedmana utemeljene ideologije. Toda tako kot sama ta družbo zgolj skozi ekonomske stroške in koristi razumevajoča ideologija, je v sami praksi očitno po vodi splavala tudi ta njegova služba, kar pač pomeni, da smo še naprej obsojeni na izgubljanje časa z njegovimi kvazi modrostmi.

Objava umotvorov Mića Mrkaića je sicer dokaz, da je ta družba še vedno medijsko pluralna. Toda ob tokratnem prispevku »Samo nesposobni kulturniki nasprotujejo reformam« tako sicer sploh ne gre za to, da mož ne bi smel sploh imeti pravice tudi dejansko objavljati svojih bistrumov. Seveda se lahko že vnaprej veselimo odgovora Petra Kovačiča Peršina, po katerem pljuva z vehementnostjo modreca, ki pa da mu prav nihče v tej družbi ne seže niti do zadeve, ki si jo Mićo zaradi očitne dobre mamine kuhinje že kar nekaj časa ogleduje samo v ogledalu. Toda ker pa se mu tudi v tokratnem smetenju medijskega prostora zapiše kar nekaj za lase privlečenih bistrumnosti, bomo vseeno nekaj rekli o neobstoječi intelektualni širini tega duha, ki jo s svojim pisarjenjem v zgolj še zaenkrat najuglednješi časnik na Slovenskem ta mož izkazuje.

Mićo Mrkaić je sicer ekonomist, oziroma še natančneje je ekonomist zgolj ene od obstoječih ideologij v ekonomski znanosti. Da je temu neizprosno tako, sicer dokazujejo že javno izražena mnenja katerega od drugih domačih ekonomistov, ki neoliberalni doktrini nasprotujejo. Kar Mrkaić v imenu dnevno političnih in ideoloških potreb ali pa intelektualne omejenosti lastnega duha gladko spregleda, je, da nihče ekonomistom ne odreka pravico soditi o ekonomskih učinkih subvencioniranih dejavnosti, konkretno kulture, pač pa, da so ti ekonomski učinki nični. Kultura in ekonomija si namreč že v osnovi nasprotujeta, razen če za kulturo - tako kot Mrkaić - smatramo zgolj na trgu dobro stoječo pop kulturo.

Seveda je mogoče zagovarjati tezo, da milijarda za kulturo pomeni milijardo manj za zdravstvo ali šolstvo. Toda Mrkaić je v isti ideološki maniri že tako ali tako prepričan, da je v imenu gospodarske konkurenčnosti lastnikov kapitala že tako ali tako potrebno oklestiti tudi te javne izdatke. Toda da ekonomija ni enako družba, pač pa da je le eden od njenih podsistemov, so vedeli že denimo stari Grki. Tako tudi koristi od vsakega dodanega tolarja, ki ga vložimo v kulturo nikakor niso ekonomske, pač pa so širše družbene. In še, da ne bo pomote, odločitve kaj in v kolikšni meri financirati iz javnih izdatkov nikakor niso ekonomske, pač pa so predvsem politične. Kar je nenazadnje prav s svojim odstopom in ideološkim odmikom od vladajoče koalicije potrdil že prav sam Mićo Mrkaić.

Tezo, da bodo sposobni kulturniki tako ali uspeli na trgu, tako lahko zagovarja zgolj z ekonomskimi doktrinami omejeni in intelektualno širše nerazgledani pamfletist. Če je namreč sposobnost kulturnika odvisna zgolj od tega, ali ta lahko preživi na trgu ali ne, potem pač o kulturniku v prvi vrsti več sploh ne moremo govoriti. Ampak gre zgolj za na področju kulture delujoče konformiste, ki svojih del ne ustvarjajo pač pa predvsem prodajajo. Iz ekonomskega vidika so sicer družbeno, torej tudi kulturno in intelektualno ozaveščeni državljani, neka povsem brezpredmetna kategorija. Kar zanima ekonomijo, so namreč zgolj potrošniki in poceni delovna sila. Konkretne kulturne koristi in vrhunski kulturni dosežki pa seveda niso merljivi s konkretnimi stroški in ekonomskimi kazalci, pač pa predvsem z šrino duha njihovih konzumentov ter vsemi bivanjskimi vprašanji, ki jih sama umetniška dela problematizirajo in odpirajo.

Da je torej ekonomist Mićo Mrkaić oster nasprotnik subvencij za kulturo, je tako sicer iz vidika njegovega intelektualno širše nerazgledanega duha povsem razumljivo. Toda kot se je že davno zapisalo pesniku, katere obletnica smrti oziroma dela prost dan je tudi med drugim trn v peti tovrstnim z neoliberalno ideologijo omejenim nakladačem: Le čevlje sodi naj kopitar.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s kulturno nerazgledanostjo ekonomista Mića Mrkaića v zobeh prispeval Tomaž Z.