Glasba> Cigule migule

Nedelja, 26. 2. ´06, ob 19.50: Ploh za samska dekleta
Nedelja, 26. 2. 2006

avtor/ica: david

V današnji oddaji poslušamo pesem »Fašenk se nam približuje«. Pesem govori o dekletu, ki premišljuje in se joče, kaj bo z njo na stare dni, boji se, da bo ostala sama oziroma »samica«, kot zapojo v pesmi. Zakaj tako žalostna tema sicer pustne pesmi, ki bi morala biti vesela in šaljiva?! ...

Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule
Nedelja, 26. 2. '06, ob 19.50

Verjetno ste lahko, glede na trenutno pozicijo v koledarskem krogu slovenskih ljudskih običajev, pričakovali, o čem bo danes govora v oddaji Cigule migule. Seveda o pustu ter o običajih in glasbi, ki ga spremljajo.
Sicer bi lahko o tej temi tukajle spregovorili zelo na široko, ker ima pust bogato predzgodovino, pa tudi etnografsko je izjemno zanimiv, vendar se bomo na tem mestu po krajšem uvodu posvetili zgolj eni pustni posebnosti.
Preden pa pridemo do nje, je treba pojasniti predvsem par reči glede različnih slovenskih poimenovanj za ta poseben čas, ki je pomenil včasih zadnje dni obilja in veseljačenja pred 40-dnevnim postom, še dlje v zgodovini pa se je v tem času menjalo leto. Februar je bil namreč zadnji mesec v rimskem koledarju, zato je bil čas okoli sedanjega pusta prehod v Novo leto. Tako so se skoraj do današnjih dni v vlogi pustnih običajev ohranili ostanki mnogih starih običajev prehajanja iz starega v novo leto, sicer pa vemo, da se s pustom tudi odganja zimo in pričakuje ter slavi pomlad, ki je že na pragu.

Danes bomo v nadaljevanju poslušali pustno pesem Fašenk se nam približuje.
Poimenovanje pust, kot vemo, prihaja iz besedne zveze meso pust (s katero še sedaj imenujejo ta čas na primer na Poljskem in Češkem), fašenk pa je zgolj še ena od oblik imena, ki pomenijo podobno, a se uporablja zgolj ponekod v vzhodni Sloveniji. Fašenk izhaja iz nemške besede vastschang ali vaschanc, kar je pomenilo nekako »izprazniti zadnjo časo pred postom«.

V pesmi »Fašenk se nam približuje« je govora o dekletu, ki premišljuje in se joče, kaj bo z njo na stare dni, boji se, da bo ostala sama oziroma »samica«, kot zapojo v pesmi. Zakaj tako žalostna tema sicer pustne pesmi, ki bi morala biti vesela in šaljiva?! Gremo po vrsti.

Od božiča do pusta je bil po stari ljudski tradiciji, vezani na krščanstvo, včasih čas za veselje in tudi za ženitev. Pred božičem je bil namreč adventni čas, po pustu pa 40-dnevni post, in v obeh obdobjih je bila zapovedana spokornost in vzdržanost. Poleti je bilo po drugi strani preveč dela, zato je bilo obdobje med božičem in pustom v bistvu edino primerno za ženitev. Ker pa je bila ženitev včasih velikega pomena, sploh za ženske, ki se niso mogle preživljati same, je pomenilo sramoto ali vsaj neprijetnost, če so mlada dekleta ostajala samska oziroma, če se dolgo časa niso poročila.

Če se v določenem kraju do pusta ni poročilo nobeno dekle (ali tudi fant), je to pomenilo slabo za njihov kraj, zato so fantje v teh primerih uporabljali družbeni pritisk v obliki javnega posmeha, zapakiranega v pustne norčije. Po vasi ali kraju so v spremstvu maškar vozili ploh (ponekod tudi čoln, perilnik, korito in podobno) ter se ustavljali pred hišami deklet (ponekod tudi fantov), ki so se že približevale tridesetim, pa se še vedno niso poročile ali pa se jim je pri tem kaj zalomilo. Ploh, so dejali, je za »strice in zarjavele device«, in neka pesem pravi: »prišla pepelnica, ostala si samica, oh oh, še boš vlekla ploh«.
Običaj je bil v različnih krajih Slovenije različen. Ponekod so morala dekleta, ki so jih našli fantje kot neoženjene, na svojo veliko sramoto voziti ploh po vasi (ali celo vrata, ki so jih fantje sneli z njene hiše), drugod so se lahko (tudi z denarnim nadomestilom) temu izognile. Lahko pa so jim fantje od ploha odrezali en kos in jim ga pustili na dvorišču v opomin. Ponekod so jim pripeljali tudi slamnatega moža in ga jim postavili na dvorišče ali na streho hiše.

Tudi »borovo gostüvanje« je tovrsten, po kraju prekmurski in znamenit, sicer zelo razdelan in duhovit običaj, le da so tam, če ni bilo v času do pusta nobene poroke, oženili zastopnika fantov z borom, ki so ga odsekali v gozdu. Procedura je bila dolga, zapletena in zabavna, konačalo pa se je seveda z velikim veseljačenjem.

- pesem: Fašenk se nam približuje - Lancova vas pri Ptuju (s CD-ja Sto slovenskih ljudskih pesmi; zbrala in uredila Jasna Vidakovič; izdano pri Prešernovi družbi)

Pripravil David.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=8331