Glasba> Razširjamo obzorja

Če bi se moral odločiti za najboljši uvodni kader vseh videnih filmov, potem bi brez relativiziranja in pomislekov izstrelil: Aguirre, der Zorn Gottes. To je film Wernerja Herzoga iz leta 1972, na katerem je ta režiser prvič sodeloval s krautrockerji Popol Vuh, uvodna sekvenca pa je poroka med naslovnim komadom Aguirre in dih jemajočimi posnetki Amazonskega gozda. Pravzaprav gre za uprizoritev različnih antipolov, kateri se v vsej svoji številčnosti zlivajo v eno uravnovešeno in uglašeno celoto. Na eni strani imamo jutro v goratem pragozdu, bujno zeleno rastje, v katero se zajedajo tropske meglice, deželo indijanskih bogov in skratka realnost rdečekožcev, katera bo zahodnjaškemu spoznanju vedno nedostopna. Na drugi strani pa imamo horde konkvistadorjev, ki s svojo pojavnostjo, torej težkimi in okornimi oklepi in vso ostalo šaro predstavljajo vdor zahodnjaške zavesti kot tujka v ta harmonični svet, hkrati pa pravo posilstvo vseh vrednot takratne Južne Amerike. To neopisljivo stanje mojstrsko uglasbijo omenjeni Popol Vuh. Pravzaprav je glasba tako močna, da človeku sploh ni jasno, kaj je nastalo prej - film ali glasba?