Glasba> Cigule migule

Nedelja, 30. 4. ´06, 14.00: Pesem nočnega čuvaja
Nedelja, 30. 4. 2006

avtor/ica: david

V tokratni oddaji poslušamo pesem nočnega čuvaja iz Železnikov, ki je na svojih obhodih po vasi ljudem v hišah zapel in sporočal o stanju in varnosti na ulicah. Predvsem jim je skozi petje dajal na znanje, da je vse mirno in varno in da naj le mirno spijo naprej, saj bi v obratnem primeru verjetno zagnal pravi vik in krik, skoraj zagotovo ne skozi pesem. Lahko bi rekli, da je pel uspavanke za odrasle, pri čemer je, kot bomo slišali mimogrede, navrgel tudi kakšen koristen nasvet, nenazadnje pa je s svojim petjem ljudem skozi celo noč sporočal tudi koliko je ura ... (v celoti...)

Radio Študent
Glasbena redakcija
Nedelja, 30. 4. 2006
Cigule migule

Danes se bomo v oddaji Cigule migule skozi poslušanje in analizo pesmi »Ura j devet odbila« oziroma pesmi nočnega čuvaja približali precej zanimivemu pojavu v tradicionalni družbi in glasbi. Pesem je poseben dokaz, kako sta družba in glasba medsebojno tesno prežeta oziroma kako je bila včasih pesem v resnici dobesedno del skoraj vsakega trenutka v življenju slovenskega človeka ali ljudi iz drugih tradicionalnih kultur. Vemo, da je bila glasba sicer del skoraj vseh prazničnih obredov, pri tem in podobnih primerih pa lahko spoznavamo, da je glasba mnogokrat spremljala tudi najbolj vsakdanjo medčloveško komunikacijo.

Tovrstnih primerov je v slovenskih in drugih ljudskih glasbah veliko. Tako so ljudje s pesmijo na primer klicali živino, pozivali h kupovanju svojih izdelkov na tržnici, osvajali dekleta, podajali družbeno kritiko, si dajali ritem ob delu itd.

Na tem mestu gre za pesem nočnega čuvaja iz Železnikov, ki je na svojih obhodih po vasi ljudem v hišah zapel in sporočal o stanju in varnosti na ulicah. Predvsem jim je skozi petje dajal na znanje, da je vse mirno in varno in da naj le mirno spijo naprej, saj bi v obratnem primeru verjetno zagnal pravi vik in krik, skoraj zagotovo ne skozi pesem. Lahko bi rekli, da je pel uspavanke za odrasle, pri čemer je, kot bomo slišali mimogrede, navrgel tudi kakšen koristen nasvet, nenazadnje pa je s svojim petjem ljudem skozi celo noč sporočal tudi koliko je ura.

V omenjenem primeru je bila tovrstna glasbena komunikacija že formalizirana, oziroma je postala sčasoma običaj. Zagotovo pa se tovrstni (glasbeni) običaji razvijejo oz. inkorporirajo v družbene norme iz neformaliziranih, naključnih prebliskov ali navad posameznih ljudi, ki znajo s svetom komunicirati kar s pesmijo in glasbo.

Pesem uvrščamo med starejšo plast slovenske ljudske glasbe, tudi zaradi sledov pentatonike, po tematiki pa spada med stanovske. Delo nočnega čuvaja je bilo do prve svetovne vojne v Sloveniji razširjena praksa po vaseh. Sedaj to delo opravljajo drugačni varuhi nočnega miru, ki obratno - ne mirijo ljudi s pesmijo, ampak jih z drugačnimi zvoki, s hrupom in sireno vznemirjajo in obveščajo o nevarnostih in nesrečah.

Omenjeno pesem je sodelavcem Glasbeno-narodopisnega inštituta zapel Edo Kristan, ki sicer sam ni bil nočni čuvaj, je pa znal pesem zapeti po spominu od očeta, ki je ta običaj še pomnil. V pesmi je omenjen tudi sv. Florjan, zavetnik pred ognjem, ki ima svoj praznik 4. maja, z njim pa so povezani tudi fantovski običaji ali koledovanja, o katerih smo na tem mestu že govorili.

David

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=8839